Dan dva mojega mini zahodnojulijskega jesenskega dopusta se je začel tako … da sem zaspala. Da sem prespala sončni vzhod. Pa se nisem prav dosti sekirala, ker je bila pričakovani jutranji gušt kavica s koharčka. (Mhnja, mar nimamo vsi svojim malih trapastih razvadic, ki nas delajo človeške.) Moj kofetek je bil s kosom rženega kruha in tunino al naturale, Boris pa je vanj pomakal napolitanke. Psa sta uživala v hop iz prtljažnika, pa si že v naravi, in mi s presrečnim tekanjem naokoli dala vedeti, da bi takole avtomobilsko taborjenje lahko večkrat ponovili. Bomo!
Boris je imel v planu preveriti severovzhodno steno Jerebice, moj edini načrt pa je bil luštno preživeti dan. Kar je bilo zagotovljeno že z njegovo družbo. Na Predelu sva precej motovilila s pripravami nahrbtnikov (po moje zato, ker sva vseskozi govorila kot navita), vlekla karte ven in not in prestregla starejši par, ki je parkiral zraven naju in se nameraval nekam odpeljati s kolesom. Pa me vpraša On, kam greva. Pa mu odgovorim v svoji zasilni nemščini, da proti Jerebici. Pa mi odvrne, da bo do vrha s psoma najbrž malo težka, ker je trojka. Da je gorski vodnik in da pot dobro pozna, je celo med njegovimi ljubšimi. Huh, Tumova bi že zame bila cmok v grlu, kaj šele za psa; ampak, ja, seveda, hvala za vse informacije – in hvala za namig, kje stezo proti Nemškim glavam sploh urezati. Hihi, to je pa tako, če gre alpinist v hribe. Če imaš srečo, najdeš začetek.
Midva sva našla tudi vrh in nadaljevanje proti Planji in jaz sem bila posebej ponosna na svoje stezosledske sposobnosti, četudi so delovale le v eno smer. Nazaj grede sva pač spet preveč govorila in sva najmanj trikrat še kar kapitalno zabluzila. Ampak ker celo alpinisti (in celo mlajši alpinistični prirpavniki) včasih najdejo potko, sva se vrnila na Predel in ne denimo v Koritnico. Kamor je vmes sicer odneslo Finča, pa ga na moje neizmerno veselje prineslo tudi nazaj. Krasen dan je bil; tem in niti za pogovarjanje ni zmanjkalo, je pa pod steno žal zmanjkalo steze in potem še dneva. Boris mi je kazal razčlembe in me prepričeval, da sploh ni tako divje, kot se je znanstvenofantastično pokonci zdelo meni. Ko mi je vmes razlagal o svojih solo plezarijah, sem pa itak skoraj omedlevala, ker meni se je že Tumova zdela na meji mojih zmožnosti – če bi plezala kot druga in z njim. On pa me je prepričeval, da gre za malo bolj zbran sprehodek. Mhm. Bila je luštna pot: spoštljive grapce navzdol in vabljive stence navzgor in enkraten sopotnik. Pronicljiv sogovornik in potrpežljiv razlagalec. Psa? Izvajala uživaško norenje po življenje je lepo scenariju.
