Najprej sva rekla, da greva samo malo sprehodit psa. A veste tisto, ko pač prestavljaš noge in se pogovarjaš in smejiš in vadiš hrobovsko geografijo in sprašuješ to pa ono, se spoznavaš, no potem pa ure kar letijo in je že skorajda večer in ugotoviš, da si pridrajsal tako rekoč na Dovško Babo. Tik pod njo. Sva prišla ravno ven iz gozda, ko so naju oblili tisti zlati večerni žarki, ki so priganjali bele poljane, da bo počasi čas za spat; pod gojzarji pa je pričel škripati sneg. Sva torej obrnila in v drugi rundi pogovarjanja prekrižarila njegov GRS in Martuljek in lokalna plezališča in mini osebne štorije. Tiste, ki jih deliš samo z nekom, s katerim se počutiš dobro. Sproščeno. Domače? Tudi Mojstrana je bila pravzaprav taka, prijetno domača – temačna vas v luknji, kot se mi je vedno zdela, se je tokrat, od bližje, pokazala totalno zanimiva. Presenečena nad sabo in nad Mojstrano sem naredila še krog ali dva; da kraj začutiš, moraš pač tam biti. Z njim dihati ne tako, da greš načrtno od nekod nekam, ampak samo … pohajaš. Šetaš psa.

No, ampak vikend je bil o Dovški Babi. Na Dovški Babi. V nadaljevanjih, hehe. Naslednji dan sva se nanjo podala načrtno, ne samo malo sprehodit psa; oborožena s krpljami, malico in čajem. Ker sem od prejšnjega dne že vedela, kod in kam, sem jo ubrala s tempom, on pa je vihal nos zadaj, če se mi je zmešalo in da je prvič na krpljah in da bom že videla, kam to pelje. Pa je pripeljalo do prve malice, ko sem ga malo bockala, če je kondicija na dopustu, psa pa sta nepremično buljila v sendvič in oreške in čokoladke in pač v vse, kar je jedel. Do naslednje malice smo šli po nekakšni bližnjici, potem sta bližnjico ubrala še psa in sem v končni fazi hodila sama. Mislim krasno, a ne – grem s sopohodnikom in dvema psoma in na koncu štorkljam po snegu sama. Sploh ne zabavno. Sem torej pri naslednji malici sklenila, da bom pridna in ga bom počakala in bova šla na vrh skupaj. Pa je bil tako zmatran in tako hudičevo je pričelo pihati, da sta z Anči sklenila, da me počakata v zavetju in za kazen, ker sem bezljala naprej, pojesta še vse moje banane in moje sendvičke.

Sva jo torej do vrha potegnila sama s Finčijem in fotoaparatom, kadar sem zaradi močnih sunkov vetra sploh videla skozenj. Finley se je držal odlično in ne vem katerič že sem sklenila, da moram večkrat iti sama s tem krasnim, zvestim kužkom, ki je obsojen na življenje v senci svoje starejše/glasnejše/opaznejše sestre. Na vrhu ga je precej premetavalo in na štriku je bil pravzaprav zato, da mi ga ni odpihnilo na nepravo stran vršne vehte. Sva se pofočkala in jo v teku ucvrla nazaj proti malicajočima dvema članoma odprave. Ki sta naju bila zelo vesela in sta nama tudi pustila ugriz ali dva sendviča. Potem je veter razpihal oblake in nas je krasno februarsko sonce spremljalo celo pot. Delalo je družbo smehu in veselju na tej lepi zimski poti. Krasen vikend je bil. Vikend pa pol!