Ko mi je italijanski prijatelj prvič pripovedoval o Laucu, je dejal, da je rilassante. Mhm, zen planotica je tole: prostorček pod soncem, kjer se človek počuti izpolnjenega, kraj, v katerem srečaš najboljšo verzijo svojega inner selfa. Števci sreče tu zakuhajo, neizmerljivo je namreč veselje, ki se razrašča v človeku ob pohajanju sempatja, razgledovanju tjainnazaj, odkrivanju goridolinaokoli. Mnogo je stez in poti, večinoma so neoznačene in nehojene, a vendarle, brez skrbi … človek se tu pač ne more izgubiti, koraki bodo znali najti pot: Va’ dove ti porta il cuore!
Trava, Avaglio in Allegdinis iz naslova so zaselki, po katerih sem se potepala po jutranji kavi. In celo pred njo in tudi po večernem kofetu, bivati v tradicionalni karnijski hiški je pač časovni komfort, ki ga nisem vajena: iti na pot brez večurne jutranje vožnje in zaspati kmalu potem, ko sezujem gojzarje. Epsko! (Mimogrede, sistem albergo diffuso je eden boljših oz. bolj koristnih EU-vložkov v te kraje.) Sredina decembra, četudi pomladno toplega in kopnega, ni ravno vrhunec turistične sezone, tako sem imela ves Lauco samo zase. Vse hiške, ki sem, jih lovila v objektiv, pa vsa parkirišča, na katerih se ni bilo treba drenjati, in vse te prijazne ljudi, ki so želeli reči kako besedo o treh belih pasjih ritih, mojem velikem nahrbtniku ali iskricah, ki so švigale iz mojih oči. Vam povem, no, neizmerljivo in nemara celo neupovedljivo lepo je! Trudila sem se s spoznavanjem vsega; razumela sem veliko, zapomnila si srednje malo. Povnanjim lahko to, da ti kraji obeležujejo že tisočletnice obstoja (idealna tema za razvnemanje moje domišljije, namreč, kaj za vraga je pred tisoč leti ljudi gnalo sem gor postavljat bajte, saj od zrenja v karnijske daljave, kakor bi svoj čas tu brez težav preživljala jaz, najbrž niso mogli živeti), dalje, da so imeli zanimive skupnostne izume tipa pralnica za več vasi skupaj, da tako flora kot favna premoreta več endemitskih vrst. Tak res kjut mikro ekosistem je Lauco, ki poboža s svojo udomačenostjo in divjostjo hkrati. Za vrnit se, vam povem.
Popoldanski giro na Monte Cretis bi bil vreden samostojnega zapisa – zaradi prekrasnih nočemitiševdolino razgledov, pa tudi zaradi stezosledstva v urah dneva, ki so mojim romantiziranim gozdnim vandranjem pošteno stopale na prste. Hočem reči, eno figo sem imela pojma, kako se krožno pride z vrha, na katerega sem zadnji del že po normalki komaj našla pot. Psi mi dajejo potuho, vem, ker bolj ali manj vedno najdejo pot. Razen kadar uberejo svojo, kot tokrat, ko so bila srečevanja z avtohtonimi prebivalci Monte Cretisa tako pogosta, da smo po poraščenem grebenu naredili nekaj dolžin. Malo v to stran in malo v ono stran, dokler ni bilo več nobene oznake in tudi nobene poti ne. Ampak … ker vem, da bere tudi mama, seveda je bilo vse pod kontrolo (vedela sem vsaj to, na katero stran se ne smem spustiti) in glede na to, da zrenja proti Tribilu in Amariani nisem niti za trenutek opustila, v neki strašno hudi zagati še nismo bili. Heh! Ujela sem večerno svetlobo (za fotkanje in za sestop) in psi so v hiški popadali po blazinah in kavčih in postelji in jaz sem najprej uživala v skorajizkonzerve špagetih, potem pa ob italijanskem gorniškem filmu iz let, ko so po skalovju plezali rdečelični kodrolasi fantje v pumparicah in štrikanih nogavicah, ki niso malicali gelov in ploščic, ampak klobaso! Juhej za stare čase; in za spokojen večer pod toplim kovtrčkom v Travi.
Leave a Reply