Maja je silvestrovala v Karnijcih. V Caseri Cimadors. Novo leto pa se je začelo … z vzponom na Cimadors Alto. Obetaven konec; in začetek.
A veste tisto, ko te vsi sprašujejo po planih, pa po pričakovanjih, pa ko jim odgovoriš, da nimaš ne enega ne drugega, vrtajo dalje in trdijo, da ni mogoče ne imeti planov; in da zagotovo imam pričakovanja. Nop. Če sem se v dobi odraslosti česa naučila, in roko na srce, kakšno reč sem vendarle celo jaz dognala, je bilo že pred leti spoznanje, da neizpolnjena pričakovanja prekleto bolijo. Čisto preveč, da bi jih človek imel. Sem torej vrgla stran vse ponotranjene tabelce s tem, na katerih postajah naj bi se moje življenje ustavilo, dala željicam culice in jih poslala v širni svet, živim pa … živim pa bolj v smislu od danes do jutri. Štalco imam, celo zelo prikupna je, bikca v njej precej pogosto pogrešam, ampak glede na to, da se potikam po hostah, kjer se razen mene bolj ali manj ne pase nihče, niti ni kake hude možnosti, da bi koga srečala. Skratka, urim se v zenu in ne delam nič in vem, da bo na koncu vse narejeno tako, kot je prav. Si nisem skratka prav nič belila glave s tem, s kom in v katerem kozarcu bom spila horukvnovoleto šampanjec, pa se je izteklo tako, da je Gianfranco povabil mene in vse tri pasje riti na furlansko novoletno praznovanje v mojo ljubo Casero Cimadors. Precej kul, kajne! In še ena lekcija na temo, da se nam v življenju zgodi točno tisto, kar se ima zgoditi — ne glede na to, kako cepetajoč vztrajamo na mestu ali vlečemo barko v svojo smer, slednjič plujemo tja, kamor nam je bilo namenjeno pripluti.
Bilo je eno najlepših novih let: italijanski vrh, italijanski prijatelji, italijanska hrana; še celo sanjala sem v italijanščini. In moja sreča je bila strastna na italijanski način. Dan je potekal brez krivulj, hočem reči, vse je bilo nestresno, kar sicer za praznike na splošno ne morem reči. Od Trbiža dalje sem bila prijetno vznemirjena, veselila sem se objemanja z gobčnimi Furlani, troganja težkih ruzakov v ljubi mi breg, pogovarjanja po italijansko, kar pri meni pomeni veliko kriljenja z rokami in žmiganja z očmi, s čimer kompenziram pomanjkanje besed. Neznanje. Najprej smo poiskali kurjavo in psi so nabrano dračje povečini raznosili naokoli. Večji del moške ekipe je občudoval našo pridnost s kozarcem v rokah, jaz sem se zraven krohotala, ker navsezadnje je pač ljubko, če ti, medtem ko vlačiš polno naročje suhih vej, nekdo prigovarja z Bravi! Mislim, da so se na starem štedilniku in v fogolarju skuhali trije hodi novoletne večerje; in v vsakem je bila salama. Pa sir. Pa čebula se mi zdi, da tudi. Krasno je bilo in vsake toliko sem se uščipnila, da ne sanjam. Je bilo pač sanjsko zabavno vse skupaj; vmesne seanse z družabnimi igrami, prepevanje, pa to, da smo vsaj za pol ure zamudili novoletno odštevanje. Kakšna svoboda! Nimam veliko travm iz otroštva, ampak ta z novoletnim odštevanjem je precej zagamana: ali bo zamašek do sekunde točno zletel iz steklenice in ali se šampanjec ja bo polil in kakšna muzika bo zraven … Mah! Simboli so brezčasni in naše novo leto se je pač začelo kake pol ure po uradnem tiktaku; in smo se smejali in hecali in se še malo smejali. In potem zlezli v spalke, srečat vsak svoje sanje na prvega prvega. Potem … potem smo se zbudili in šli pozdravit nov cikel na Cimadors Alto in dan je bil čudovit in spodbuden in neskončno optimističen. Čutim, da bo preklemano dobro novo leto. Naj bo navihano in lahkotno in nezateženo in nekomplicirano! Il cielo è sempre più blu!
Leave a Reply