Iz Dordolle v Dordollo

Že dolgo nas ni bilo v Karnijcih, že dolgo jo nismo nekam mahnili s psi. Pa smo šli na eno malo daljše ogledno potepanje v skupini veličastnega Zuc dal Bora: čez Vualt, po Sentiero Creste na Cjasut dal Scior, do bivaka Bianchi, pa nazaj na Vualt, pa … pa potem je bilo pa dneva žal konec. Vualt in Dordolla sta se mi usedla na dno možgana, ko mi je maja, ob mojem obisku vrha Cimadors Alto, o njiju tako vzneseno pripovedoval Boris. Mi skrbno pripravil opis poti z zame tako pomembnimi navodili, kako parkiram avto. No, pač ni ravno priročno z mojim malim tankom zatakniti se v ozkih karnijskih uličicah – jaz sem za peš pristope. Iz doline. Dordolla je zvenela vsaj tako okusno kot Grauzaria na oni strani ceste in res sem se veselila pokukati med njene ozke stene; pa visoko nad njih, na poti, po katerih hodimo ljubitelji pozabljene divjine. Ali pozabljeni divjaki, mhnja. Vreme niti ni bilo za dol past lepo, ampak mene vreme le redko moti; predvsem pa le redko vpliva na moja doživetja hribov. Saj veste, poti pa to. Tokratna potka je bila ena sama mogočna divjina. Svoje je dodalo še svinčeno sivo nebo in megle, ki so se bohotile čez grebene in vrhove. Potka na sedlo Vualt je bila … pokošena! In tako lepo očiščena, da je bilo stopicljanje po njej kot hoja po pravljični deželi. Premišljevala sem, kako bi v fotoaparat ujela magičnost tamkajšnjega bukovega gozda. Očaral me je! Grebenska stezica do bivaka Cjasut dal Scior me je ponesla v malce romaneskne čase – ob vsej tisti divjini, divjini in še enkrat divjini človek pač ne more ostati ravnodušen. Vsake toliko mi je nosnice dražil močan vonj po divjadi, in to taki, ki nima kopitk in tudi prav majhnih tačk ne. Psa sta se skrila za mano in vse skupaj nas je še bolj močno povezalo. A veste tisto, ko pravijo, da začneš čutiti drug z drugim in z naravo. No, to. Poseben občutek, ki ga shraniš nekam globoko vase; za brezbarvne dni, ko se vse skupaj zdi brez veze, ti pa veš, da je življenje o vsem drugem kot o slabi volji in svetobolju. Jaz in moja zlata kužka. Ob povratku smo se tupatam ustavili; v bistvu smo se kar pogosto ustavili, se razgledovali, se stisnili in si delili toplino trenutka. Postavali med starimi, opuščenimi hišami, do katerih ne vodijo ceste, pravzaprav še steze ne več. Med starimi, ozkimi uličicami, kjer čas drugače teče. Tam, kjer je sredi vasi polje koruze. Tam, kjer pročelje hiše krasi ogromno naslikano korenje. Odklop, ja. Se vrnem.