• Maja o Maji
  • kontakt
  • kliker.si
kliker
  • Maja o Maji
  • kontakt
  • kliker.si
05 maj 2014

Karnijsko potepanje na Cimadors Alto

Karnijci 4 komentarji

Kaj me privlači tam gori? Mir. Mir odtehta zgodnje vstajanje, dve uri vožnje do izhodišča (in dve uri nazaj), brskanje po vodnikih, občasno izgubljanje. Mir pomeni, da na turi ne srečam nikogar, da z vrha ne vidim v urbano dolino, da ne slišim ne avtomobilov, letal ali zvonjenja cerkva. Mir pomeni tudi, da je pokrajina okrog mene prijazna; lahko je divja, ampak naj bo ubrana in umirjena. Vse to sem našla v Karnijcih in zato bodo, ne glede na ljubezen do skale, bržkone vselej moj najljubši kraj. Prostor pod soncem. Tudi Karnijci niso povsod enaki in zdi se mi, da sem na tokratni rajži odkrila tisto, kar ne bo prav zlahka izgubilo prestola v mojem srcu. Prestola prostora, ki je najbolj pravljično, najbolj mistično, najbolj epsko; pa tudi najbolj razgledno, najbolj strmo, najbolj zeleno. In najbolj samotno.

Pot je bila od prvega koraka dalje resen kolenogriz in to mi je bilo sila všeč – rada imam steze, ki gredo strmo navkreber in ne popustijo; uro, dve, tri ali tri pa pol, kot tokrat. Niso bili razgledi tisti, ki bi me začarali, saj večina poti poteka po gozdu. Ampak ta gozd, vam povem, je nekaj posebnega. Tokrat so ravno zelenele bukve, zelena je z njihovih listov bolščala vame in nisem vedela, kako bi jo shranila. V srce je treba shraniti, vem, v srce in ne na spominsko kartico. Tisti, ki ste kdaj kam z mano šli, veste, da mi tupatam uide kak “joj, kako je pa tle lepo”. In uide mi tudi, kadar vandram sama. Sem sempatja malo posedela, v naročju čohala psa in strmela predse v nedotaknjeno divjino karnijskega gozda. Prav nič več nisem potrebovala za popolnost dneva. Pa vendar se je vsake toliko, ko je potka zašla na greben, zaslutilo, da bodo tudi razgledi božanski. Se je videlo Amariano in San Simeone in Rezijo in Zuc dal Bor in Muzce in Kanin in Montaž in Grauzario in Sernio in … Huh, ja, očitno se je videlo vsaj pol sveta; pod kožo natančno in kot na dlani blizu. Mislim, da še nisem videla lepšega razglednika. Pa tudi prijetnejšega kuclja ne.

A sem bila sama? No, nisem bila čisto sama. Ko sem prigrizla čez zadnjo strmino na plano, sem pred seboj zagledala sedečega moža. In mu bleknila nekaj v smislu, a je že konec. Pa se je zasmejal in mi pokazal Grauzario rekoč, da je okrog mene polno gora in da lahko izbiram, kam bom nadaljevala pot. A ste kdaj opazili, da se Italijani res prisrčno smejejo. Če me je Luigi (ki je bil pravzaprav Mario in, ja, vem, nisem še napisala njegove zgodbe) česa naučil, me je tega, da se je življenja treba vesliti. Ne biti ena slovenska sitna kislica. Skratka, tokratni Luigi je bil Flavio in Flavio mi je povedal, kaj vidim. Je odprl zemljevid in se potrpežljivo usedel zraven mene. Sva malo cenkala glede Kanina, ampak na koncu sem se vdala. Meni je bilo luštno klepetati, priznam; četudi je moja italijanščina še vedno na stopnji skoraj nič, lahko vendarle že povnanjim svoja občutja. Del njih. Znati jezik ne pomeni preživeti v trgovini, kot nas učijo tečaji, ampak razumeti govorce. Eto, to debato sva imela s Flaviom. Zakaj Karnija. Zakaj sem jaz tu gor. Zakaj je on tu gor. In jaz sem malo vzhičeno krilila z rokami in on me je malo miril, da lubibog, kaj bom šele rekla, ko pridem v pravo Karnijo. Kaj? A ni to prava Karnija? Kje je prava Karnija?

Ko se je bilo treba pogovarjati o tem, kam nameravam še iti (joj, kako sovražim taka vprašanja, ker točno vem, da naj bi sledilo neko dogovarjanje), sem se izgovorila na psa, ki sta bila žejna. Sem spremenila temo, ja. Pa ni bilo nič narobe s Flaviom, naprotno, zelo prijeten in simpatičen Italijan je bil. Ampak, hm, Maja ima morda res fetiš na Italijane, se pa na smrt boji 1. zapletati si že tako zapleteno življenje in 2. se kaj več kot vljudnostno pogovarjati s 60+ tipi. Še ena tema za kdaj drugič (napad panike namreč dobim že pri 50+); Flavio je rekel auguri in še pred mano sestopil z vrha. Dan je bil prekrasen in v avto sem pridrajsala nasmejana, dobrovoljna in totalno srečno. Do ušes srečna! In tudi precej umazana, ker četudi sem sprva vihala nos, kdo si je izmislil fotografiranje leže (in zakaj take ljudi za povrh še poslušam), se zdaj prav rada lopnem v horizontalo in najprej malo škljocam, potem pa se prevalim na hrbet in še malo mežikam v nebo. V moj košček karnijskega neba.

Hm, a veste, kako lep kucelj je to. Tako lep, da bi tja gor fant moral peljati svoje dekle … in jo zasnubiti.

Share On
Share on Facebook
 Previous Article Po poteh Hribolazcev na Vodiško planino
Next Article   Zeleni in poseljeni Cimadors ter kako priti tja

4 Comments

  1. Boris Reply to Boris
    5. 5. 2014 at 06:50

    Samo, a veš, ta srečanja z Italijani niso tako naključje, oni so res vedno dobre volje, to smo tudi mi opazili na naših potepanjih. Nikogar nič ne moti, pravzaprav so večkrat prav navdušeni ko nas vidijo. In to tudi prav jasno pokažejo, s kakšnim “bravi,bravi”.
    Super! Samo Dordolle ti ne dam.

  2. mostly harmless Reply to mostly
    5. 5. 2014 at 08:08

    Tvoja Dordolla je ok. 1,5 km stran od moje Grauzarie, samo čez cesto greš. Torej boš do mene na kavo lahko prišel kar v copatih; imam ogledano hiško s teraso in velikim vrtom spredaj, ki gledata na jug. In na Karnijce.

    Ja, to je tisto, kar je meni pri Italijanih všeč – nič jih ne moti. Tudi nad psi so vedno navdušeni in Flavio je, recimo, pol sendviča dal Amelie, ker je bila … tako brava. Italijani iščejo povsod dobro; tisto, kar je premnogokrat moja izkušnja v lepi naši, pa je, da se ljudje najprej fokusirajo na slabo. Pa življenje je vendarle tako nasmejano, anede.

  3. Boris Reply to Boris
    5. 5. 2014 at 09:07

    Zdej si pa tolk navdušena nad Grauzario, da se bom enkrat tudi po tisti cesti peljal na Monticello, samo zato da jo vidim, pa čeprav mi je po poti 421 eden lepših vzponov na hrib.

  4. luca Reply to luca
    24. 5. 2014 at 16:11

    http://montagnesottosopra.blogspot.it/2014/05/cimadors-alto-buona-la-seconda-in.html

    http://flaviomolinaro.blogspot.it/2014/05/monte-cimadors-alto-salire-da-soli-e.html

    Ciao !

Leave a Reply

Prekliči odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

išči

zadnje objave

  • Palon di Lius, Monte Salinchiet, Monte Cullar, foresta di Forchiutta, Monte Flop in Creta di Mezzodì v enem trailu 14. 7. 2018
  • Borgo Povici–Forca Slips–Monte Plauris–Jôf di Ungarina–Jôf di Confin–Monte Lavara–Forca Campidello–Rio Nero–Borgo Povici ali zakaj ljubim dolge, samotne poti 8. 7. 2018
  • S Soriške planine na Ratitovec, potem pa marš na Šavnik, Možic, Slatnik, Lajnar in Dravh 5. 7. 2018
  • Cima Robinia (Jovèt di Cadramàc) ter srečna divjina 1. 7. 2018
  • 54 nočnih kilometrov iz Mokrin v Trbiž 30. 6. 2018
  • Valle di Soffumbergo, Nel Ban in čarovnije tam okrog 28. 6. 2018
  • Prvopoletni rezime na Ožboltu 24. 6. 2018
  • Visoko nad Canal Grande di Meduna in Bepijeva bukev 21. 6. 2018
  • Trail 3 castelli, moja prva ultra 15. 6. 2018
  • Blumarji s Čarnega Varha 19. 2. 2018
  • Dunja Jogan, kažipot in prava smer 10. 2. 2018
  • Obračanje listov 8. 2. 2018
  • Zopet pri Aldu; in dobro leto vmes 30. 8. 2017
  • Buon Anno 2. 1. 2016
  • Il capodanno a Casera Cimadors 1. 1. 2016
  • Monte Talm da Prato Carnico 27. 12. 2015
  • Monti Neddis, Dimon e Paularo da Castel Valdaier 26. 12. 2015
  • Anello del Monte Duron e Monte Cuar da Fornas 13. 12. 2015
  • I borghi della Val Aupa: da Grauzaria a Virgulins 12. 12. 2015
  • Giro d’Altopiano di Lauco (Trava, Avaglio, Allegnidis) e anello del Monte Cretis da Lauco 11. 12. 2015
  • Creta di Mezzodì da Lovea 10. 12. 2015
  • Anello del monte Vas da Vinaio 5. 12. 2015
  • Monte Tribil da Cludinico, l’altopiano di Lauco 29. 11. 2015
  • Anello dei Borghi Perduti 15. 11. 2015
  • Škrbinjek, greben Kumlehov, Visoki Mavrinc 14. 11. 2015
  • Aldo Agnese iz Givigliane 72 13. 11. 2015
  • Monte Crostis iz Rigolata 13. 11. 2015
  • Anello della Creta dal Cronz dalla sella di Cereschiatis 8. 11. 2015
  • Anello del Monte Zaiavor de Passo Tanamea 6. 11. 2015
  • Anello del Monte Guarda da Coritis 2. 11. 2015
  • Romanje na Clap Forat iz Dunje 30. 10. 2015
  • Anello di Casera Canin; in malo jamrarij za povrh 24. 10. 2015
  • Plešivec v megli 13. 9. 2015
  • Ratitovec s Soriške za Améliejin RD 6. 9. 2015

značke

brezpotje dipšit druga gorstva feratanje grebenčkanje hribovanja jamarjenje Julijske Predalpe Karavanke Karnijci ledenik Nediške doline plezarija psi Rezija slapovi trail tek Vzhodni Julijci YOLO Zahodni Julijci

zadnji komentarji

  • Andrej W na Palon di Lius, Monte Salinchiet, Monte Cullar, foresta di Forchiutta, Monte Flop in Creta di Mezzodì v enem trailu
  • Maja na Borgo Povici–Forca Slips–Monte Plauris–Jôf di Ungarina–Jôf di Confin–Monte Lavara–Forca Campidello–Rio Nero–Borgo Povici ali zakaj ljubim dolge, samotne poti
  • Andrej W na Borgo Povici–Forca Slips–Monte Plauris–Jôf di Ungarina–Jôf di Confin–Monte Lavara–Forca Campidello–Rio Nero–Borgo Povici ali zakaj ljubim dolge, samotne poti
  • Andrej W na S Soriške planine na Ratitovec, potem pa marš na Šavnik, Možic, Slatnik, Lajnar in Dravh
  • Maja na Cima Robinia (Jovèt di Cadramàc) ter srečna divjina
  • Andrej W na Cima Robinia (Jovèt di Cadramàc) ter srečna divjina

prijava na novice

© 2014–2018 Maja Ogrizek

  • Connect on Facebook
  • Connect on LinkedIn