Karnijsko potepanje na Cimadors Alto

Kaj me privlači tam gori? Mir. Mir odtehta zgodnje vstajanje, dve uri vožnje do izhodišča (in dve uri nazaj), brskanje po vodnikih, občasno izgubljanje. Mir pomeni, da na turi ne srečam nikogar, da z vrha ne vidim v urbano dolino, da ne slišim ne avtomobilov, letal ali zvonjenja cerkva. Mir pomeni tudi, da je pokrajina okrog mene prijazna; lahko je divja, ampak naj bo ubrana in umirjena. Vse to sem našla v Karnijcih in zato bodo, ne glede na ljubezen do skale, bržkone vselej moj najljubši kraj. Prostor pod soncem. Tudi Karnijci niso povsod enaki in zdi se mi, da sem na tokratni rajži odkrila tisto, kar ne bo prav zlahka izgubilo prestola v mojem srcu. Prestola prostora, ki je najbolj pravljično, najbolj mistično, najbolj epsko; pa tudi najbolj razgledno, najbolj strmo, najbolj zeleno. In najbolj samotno.

Pot je bila od prvega koraka dalje resen kolenogriz in to mi je bilo sila všeč – rada imam steze, ki gredo strmo navkreber in ne popustijo; uro, dve, tri ali tri pa pol, kot tokrat. Niso bili razgledi tisti, ki bi me začarali, saj večina poti poteka po gozdu. Ampak ta gozd, vam povem, je nekaj posebnega. Tokrat so ravno zelenele bukve, zelena je z njihovih listov bolščala vame in nisem vedela, kako bi jo shranila. V srce je treba shraniti, vem, v srce in ne na spominsko kartico. Tisti, ki ste kdaj kam z mano šli, veste, da mi tupatam uide kak “joj, kako je pa tle lepo”. In uide mi tudi, kadar vandram sama. Sem sempatja malo posedela, v naročju čohala psa in strmela predse v nedotaknjeno divjino karnijskega gozda. Prav nič več nisem potrebovala za popolnost dneva. Pa vendar se je vsake toliko, ko je potka zašla na greben, zaslutilo, da bodo tudi razgledi božanski. Se je videlo Amariano in San Simeone in Rezijo in Zuc dal Bor in Muzce in Kanin in Montaž in Grauzario in Sernio in … Huh, ja, očitno se je videlo vsaj pol sveta; pod kožo natančno in kot na dlani blizu. Mislim, da še nisem videla lepšega razglednika. Pa tudi prijetnejšega kuclja ne.

A sem bila sama? No, nisem bila čisto sama. Ko sem prigrizla čez zadnjo strmino na plano, sem pred seboj zagledala sedečega moža. In mu bleknila nekaj v smislu, a je že konec. Pa se je zasmejal in mi pokazal Grauzario rekoč, da je okrog mene polno gora in da lahko izbiram, kam bom nadaljevala pot. A ste kdaj opazili, da se Italijani res prisrčno smejejo. Če me je Luigi (ki je bil pravzaprav Mario in, ja, vem, nisem še napisala njegove zgodbe) česa naučil, me je tega, da se je življenja treba vesliti. Ne biti ena slovenska sitna kislica. Skratka, tokratni Luigi je bil Flavio in Flavio mi je povedal, kaj vidim. Je odprl zemljevid in se potrpežljivo usedel zraven mene. Sva malo cenkala glede Kanina, ampak na koncu sem se vdala. Meni je bilo luštno klepetati, priznam; četudi je moja italijanščina še vedno na stopnji skoraj nič, lahko vendarle že povnanjim svoja občutja. Del njih. Znati jezik ne pomeni preživeti v trgovini, kot nas učijo tečaji, ampak razumeti govorce. Eto, to debato sva imela s Flaviom. Zakaj Karnija. Zakaj sem jaz tu gor. Zakaj je on tu gor. In jaz sem malo vzhičeno krilila z rokami in on me je malo miril, da lubibog, kaj bom šele rekla, ko pridem v pravo Karnijo. Kaj? A ni to prava Karnija? Kje je prava Karnija?

Ko se je bilo treba pogovarjati o tem, kam nameravam še iti (joj, kako sovražim taka vprašanja, ker točno vem, da naj bi sledilo neko dogovarjanje), sem se izgovorila na psa, ki sta bila žejna. Sem spremenila temo, ja. Pa ni bilo nič narobe s Flaviom, naprotno, zelo prijeten in simpatičen Italijan je bil. Ampak, hm, Maja ima morda res fetiš na Italijane, se pa na smrt boji 1. zapletati si že tako zapleteno življenje in 2. se kaj več kot vljudnostno pogovarjati s 60+ tipi. Še ena tema za kdaj drugič (napad panike namreč dobim že pri 50+); Flavio je rekel auguri in še pred mano sestopil z vrha. Dan je bil prekrasen in v avto sem pridrajsala nasmejana, dobrovoljna in totalno srečno. Do ušes srečna! In tudi precej umazana, ker četudi sem sprva vihala nos, kdo si je izmislil fotografiranje leže (in zakaj take ljudi za povrh še poslušam), se zdaj prav rada lopnem v horizontalo in najprej malo škljocam, potem pa se prevalim na hrbet in še malo mežikam v nebo. V moj košček karnijskega neba.

Hm, a veste, kako lep kucelj je to. Tako lep, da bi tja gor fant moral peljati svoje dekle … in jo zasnubiti.