Ko sem oblita s soncem zrla s Podgorskega vrha proti Kanalski dolini, ki je bila povečini zavita v senčno temo, mi je kapnilo, da bo treba vrhove nekaj prihodnjih mesecev izbirati preudarno – upoštevati stran neba, kdaj in kje vzide sonce, je kakšen hrib, ki ga zakrije. Pa sem našla Vzhodno Slemenco/Slenza Est, ki bi znala biti zanimiva, ravno prav dolga in ne povsem običajna. Huh, čudni ljudje izbiramo čudne kuclje? Kakor koli, tokratni hrib sodi v Južne Karnijce, skupina Zuc dal Bora, njegov severnovzhodni greben – tisti, ki se spusti v Tabljo/Pontebbo. Sem si rekla, tole bo šansa videti Crete di Gleris z malo drugačne perspektive, in bila precej ponosna sama nase, kako suvereno se že potikam med karnijskimi vrhovi; moj čut za orientacijo očitno ni povsem nesposoben, le malce več vaje rabi, da se počuti domače. Tako kot jaz rabim malce več časa, da se me udomači.
Kadar si ruzak pripravim že zvečer in si čez stol obesim še obleko, je to dobra popotnica za turo; zjutraj nisem zaspana in brez težav vstanem, ne obožujem pa jutranjega tuhtanja, koliko puloverjev za preoblečt in rokavic in jabolk potrebujem, zato pezo odločanja raje prenašam zvečer, ko si naredim kakav in je pakiranje med pohajanjem z dišečo šalčko v rokah čisto luštno. Sem torej zgodaj odšla na pot in večji del vožnje prepevala skupaj s cedejem. Da bo iskanje izhodišča ta težji del ture, mi je bilo jasno, zato se nisem preveč sekirala, ko sem sredi Pontebbe premišljevala, kje za božjo voljo se odcepi tista uličica v Plans. In ko sem prenehala premišljevati in sem se zazrla v pobočje … hopla, pa sem ga zagledala. In se pripeljala točno pred tablo z oznakami za pot. Jupi, dobra popotnica bo tole, sem si mislila. No, in se je dan res odvijal v najlepši hribovski maniri: sonček je bil in moje misli so bile skuštrane in vmes so bili travniki, da sta psa norela po sočno zeleni decembrski travi. Amélie je spuščena od prvega dne pri meni in je tiste sorte pes, za katerega pač veš, da bo pritekel nazaj na prvi žvižg. Finley, mhnja, Finley pa je neko napol tavajoče bitje, pa nikdar nisem povsem prepričana, a je v celoti prisoten v tem svetu ali živi še v nekem vzporednem univerzumu. Pa sem si rekla, da je zadnje čase postal nekam priden (in zrel) in da mu moram dati šanso, da bo šel … in prišel nazaj. Pa ker sem bila ravno tako huronsko dobre volje, je mali pasji mulc tekal gorpadol in sempatja (in malo tudi onkraj mojega vidnega polja). Ampak je vsakič prišel nazaj in počel vse tisto, kar pridni psi pač počnejo. Ne vem, kdo je bil nad njegovo novo levitvijo v pridnost bolj navdušen, jaz ali on. Je pa to dalo že tako simpatičnemu izletku še bolj prijeten priokus.
A naj povem še kaj o Vzhodni Slemenci, a ne. Je res lep razglednik. Pa … ene strašno fajn energije mora imeti, pohajkovanje z vrha čez Slenzo vecchio do Slenze alte in potem basse in nazaj v Plans je bilo nekaj bolj odbitega zadnje čase. Del vzpona poteka po severni strani skozi smrekove gozdove, ki sicer niso moja šalčka čaja, ampak prostrana svoboda na vrhu odtehta vso smrečjo podrtijo. Crete di Gleris se dvigajo s konic prstov, če proti njim razprostreš roke, pa vrhovi nad Lonicami so kot na dlani, pa dolina tam spodaj, pa una druga dolina tam za ovinkom – vse se vidi s tega sramežljivega, neuglednega vrha, ki kot kup kamenja ždi nad mogočnimi planinami in nad razdrapanimi grapami. Ker sem bila zjutraj pridna in zgodnja in ker pot ni pretirano dolga, smo imeli časa dovolj še za posedanje na sončku, metanje žogic, ljubko prepiranje s psoma, da bi tudi jaz kak ugriz jabolka, fotkanje in kepanje. Snežaka pa se mi ni ljubilo narediti, priznam. V dolino smo odcokljali še dovolj zgodaj, da se zadnji del spusta ni spremenil v kaj tragikomičnega, četudi hecno je pa vseeno bilo. A veste tisto, ko potke ni niti toliko, da bi jo zaslutil, ampak se kot po igralni plošči premikaš od ene do druge pike na drevesih, ker je karkoli drugega kontraintuitivno. Hočem reči, da sem pri tistem prebijanju skozi goščavo resno zašvicala, ker se niti psoma ni sanjalo, kam naj bi šli. Tod pač nihče ne hodi in tako imenovana “pot” je bila z rdečimi pikami pocahnana samo zato, da po prečki nekako prideš od zgornje planine v Plans, ne direkt na cesto. Saj sem rekla, nekaj bolj odbitega zadnje čase. Ena tistih poti, ko rečeš: pojdite, ne bo vam žal.
Leave a Reply