V alpinistični šoli so nas učili, da je priprava na turo pomembna. Pakiranje ruzaka je zoprno opravilo, ki se ga običajno otepam do zadnjega. Iskanje informacij, trasiranje ture, lociranje brezpotij … to pa naravnost obožujem. Dneve pred odhodom si fotokopiram opise, pocahnam ključna mesta, pot prehodim ne samo s prstom po zemljevidu, ampak v mislih. Se splača, ker ga ni lepšega kot brezskrbno srce, ki uživa v zgodnjem jutru, pohaja po dolcih in ve, da bo noga stopila tja, kamor je treba.
Ferajnov Laz je bil in četudi je koča, v kateri spimo (huh, spimo?), odlično izhodišče za marsikaj, se le redko kdo kam odpravi. Razen do stene. Razen mene. In tokrat M. Sem ga zjutraj pocukala za rokav, če bi šel z mano. Je bil endvatri pokonci, naložil štrik in kladivo in dereze in skratka vso kramo, ki jo je bilo treba nesti s sabo. Tam gori je še sneg in misel na možnost varovanja je bila pomirjajoča. Kilograme okrog nosit pa krepi telo; no, tako nekako sva se tolažila, ko sva z ogromnima ruzakoma rezala frišno jutro. Sama, samo midva in tropi gamsov okrog naju. Odlično sva se ujela in jo z Mišeljskega prevala soglasno mahnila v levo, potem pa po zraku zarisala linijo na Koštrunovec. V hribih znam biti tečna. V hribih ne maram, da se mi soli pamet, kam naj grem; želim biti suvereno samostojna in enakovredna, ne en privesek, ki pač hodi zadaj. Ta filing se zgodi ali pa ga ni, na to nimam vpliva; in z M. … je bilo krasno. Malo on in malo jaz in malo jaz in malo on sva dajala predloge, kako bi bilo najbolj smotrno prečiti ruševje ali grapco ali melišče. Koštrunovec je bil presenečenje dneva, tako blazno simpatičen zelen kucelj je. Naju je spravil v dobro voljo, pa sva jo suvereno mahnila v žleb na levi, ki sva ga ocenila kot optimalnega za vzpon na Mišelj vrh. Od travnate police nad njim je sledilo uživaško poplezavanje po naravnih prehodih in čisto prekmalu sva bila na vrhu. Dober tim sva. Odličen tim sva!
Mišelj vrh je nekaj cvetličnega in samotnega in s pravljičnimi pogledi na Triglav. Malo sva iii-jala in ooo-jala in pazila, kod stopava, saj so bile gorske rožice povsod. Krasen plac! Ampak mene je žulil bojda dva kilometra dolg greben do Mišeljskega Konca, pa sva odgrebenarila dalje. Tak krasen grebenček je; malo doli, malo gori, pa šoder vmes. Veliko šodra. M. se je sprijaznil z mojim fetišom na šodr in mislim, da ni bil hud name. Glejte, filing tam gori je pač tisto, zaradi česar tja gori sploh grem. Raje hodim sama kot s cmokom v gojzarjih. Ampak, hočem reči, z M. je bilo res odlično. Tako fajn, da sva potem, ko nama je enega najbolj samotnih in najlepših slemen v Julijcih žal zmanjkalo, podaljšala še … na Kanjavec, pa na Vrh Hribaric, pa na Vršake, pa bi še na Debeli vrh odvila, če nama ne bi zmanjkalo dneva. In naju ne bi namočila sodra. Tura, ki jo bom še dolgo sanjala; in želela ponoviti.
Leave a Reply