Na Vrtaško Sleme me kar naprej vleče, bržkone je to eden tistih kucljev, na katerih sem bila največkrat. Četudi je ena izmed mojih ponavljajočih se novoletnih zaobljub ta, da si bom začela zapisovat, kje vse me je vodila pot, tega še vedno ne počnem. Nekako je dovolj, da fotke shranim v skrbno pripravljen folderček, še zapis v dnevnik … bi porušil tisto malo neurejene nepospravljenosti, kar mi jih dopušča moj strogi možgan. Khm, pri meni mora biti vse apotekarsko popredalčkano, znam biti zoprnija, vem. Ampak hribov, na katerih sem bila, pa res ne štejem in nekako grem tja, kamor me vodi srce. Vračam se po zgodbe in Vrtaško Sleme mi je vselej imelo veliko povedati. Pred leti, okej, dobrim desetletjem, se je najino druženje s Slemenom začelo tako, da mi je T. na list papirja načečkal vrhove, za katere je ocenil, da so malo obljudeni in je precejšnja verjetnost, da bom na poti sama. Meni nikdar ni bila pomembna nadmorska višina ali čas hoje ali štampiljka – glavni faktor privlačnosti je bila samotnost poti. Pa da po možnosti ni kake koče kje. Gori sem bila v vseh letnih časih, vmes sem zamenjala precej parov gojzarjev; sopotnikov, psov, fotoaparatov. Huh, čas beži, ja. Ampak tam gori na vrhu se vendarle zdi, da je ujeta brezčasnost zrenja v ostenja Kukove špice, veličastne razsežnosti Kukovih prodov in nedostopnost grebena. Dolga leta pozneje sem izvedela, da je tam nekje spominska plošča, obeležje v spomin dedku, ki se je smrtno ponesrečil pod Kukovo špico. A šele pred kratkim smo ugotovili, da so tiste besede, ki sem si jih vselej tako želela videti, pravzaprav tik pod vrhom, na katerem tako rada sedim. Pa smo se spet odpravili na Vrtaško Sleme, poiskat dedka. Bili smo sami, sami z oblaki nad Kukovo špico in trakovi modrega neba, ki so ždeli nad travnim zelenilom. Ko sem hodila po grebenu proti mestu s ploščo, je korak tupatam obstal; kot bi se približevala srečanju z nekom, s komer se že dolgo nismo videli. Potem sem jo zagledala, ploščo, prebrala besedilo, pa še enkrat in še enkrat. Dedek ima od tu prav lep razgled na Kukovo špico in njen greben, sem si mislila, ko sem zrla v smeri, kjer mu je zdrsnilo. Trenutek in te že ni več, ostaneš ujet v večnosti skal, za vselej poslušaš kotrljanje kamenja in belo tišino skale. Bil je … tak lep in poseben trenutek. Sem pobožala ploščo in se vrnila v zavetje Slemena; z njega pa v snežni igri s psoma nazaj proti dolini. Se še vrnem!
