Dan po Zeleniških špicah sem se želela razhoditi in zaluštalo se mi je Pecola. Odpravili smo se gledat svizce in malo ležat v travo, zaradi zaprte ceste proti Rablju pa smo končali v Zajzeri. Tudi v redu, bomo Montaž pozdravili z druge strani; in preverili snežišča in razglede in se igrali z nastavitvami fotoaparata. Odkrivati nove kraje je vznemirljivo, obiskati stare prijetno nostalgično – združiti oboje pa eksplozija mojega navdušitisa, ki rezultira v srcu, polnem sreče. Vso pot do koče Grego sem čebljala o milijontavžnt rečeh; povečini sem podoživljala zeleniško grebenčkanje in se v isti sapi pripravljala na ferajnovo Švico. Khm, mene vedno nekaj po malem skrbi na zalogo, pa se res trudim, da bi se odvadila keeping everything under control odnosa do sveta. Alpinistična šola se je do zdaj odlično izkazala, me je sprostila, zrelaksirala in mi razkrila čare kaosa. Maja in nered, nekaj novega, vem.
Na prekrasen lokalni nedeljski razglednik sem tovorila nahrbtno omaro – ker sem vadila za švicarske štiritisočake, kjer je pač treba imeti kondicijo. S sabo sem na vroč junijski dan nesla ne samo dereze in cepin, ampak tudi puhovko in drugo robo, za katero sem predvidela, da bi jo bilo dobro imeti s sabo na ledeniku. Na Krniški glavici ledenika seveda ni, tupatam kaka zaplata snega in ko sem mimoidočim potrpežljivo razlagala, zakaj imam pač vse to s sabo, so nekateri predlagali, da lahko ledeniško tehniko povadim kar na tistihle par metrih snega tamle. Ja pejte se solit no, alpinizem sem vzela resno in od tega ne odstopam; četudi priznam, da sredi cvetočih gorskih poljan vse skupaj izpade … malce prismuknjeno. Na vrhu sem malo raziskovala po starih rovih in bunkerjih, malo cvilila na psa, da se ne bi porezala na kakšni stari žici, sem se pa tudi zleknila v frišno travo, žmigala v Montaž in sladko uživala. Gorska modrina me pač vsakič znova začara in očitno bo v meni ne glede na to, za kako racionalno in strogo bitje se imam, vselej tudi dobršen del gorskega romantika, ki se mu pod lastnim gorskim koščkom modrega neba sladko jebe za cel svet in neizmerno uživa v skalni samoti. Tako gre to pri meni, ja.
