Bilo je obdobje kislega vremena; tista novembrska siva megla, iz katere nedefinirano kaplja na travo gnijoče rjave barve. Ko sva z Joštom izbirala fotke za Slovenske gore, sem na vsak način želela, da je jesen zastopanja korektno, tj. da v knjigo uvrstiva tudi kako podobo novembrske hribovske kukr depresivnosti. No, ni nama uspelo, ker nobena fotka ni bila dobra – megla nad poklapanimi bajerji visokogorja pač ne zgleda dobro. Ampak ni pa to razlog, da bi sedela doma in čakala, da kislica od novembra nekako mine. G. me je leta nazaj prepričeval, da je vreme samo stanje duha; in pravzaprav je edino pomembno, kaj človek nosi v sebi. Nasmejani sonček!

Primož je zvečer poslal sporočilo, da ima hudo pomanjkanje hoje in mora nujno nekam iti; da še ne ve, kam, ampak glede na vreme je najbrž vseeno – razgled bo povsod isti. Megla. V isti sekundi, ko je sporočilo pricingljalo, sem bila seveda za. Primož je sicer ravno prišel iz Nepala in bo torej njegov urni tempo še bolj hitrega koraka; ampak, hej, eno najbolj prisrčnih bitij ever se je končno vrnilo in upala sem, da bo najino grebenčkanje dovolj dolgo, da ga bom lahko vse izprašala. Primož je potrpežljiv z mojimi vprašanji; tudi zato sem tako rada v njegovi družbi. Se je za las izšlo – ko sva prišla do parkirišča, sva se tudi v njegovi pripovedi ravno vrnila v Katmandu.

Vem, da sva hodila po grebenu Ljubeljščice, da mi je enkrat vmes rekel, da je tole pa ena res lepa krnica (ki sem jo doma identificirala kot Suho ruševje), na enem sedlu me je vprašal, a bi šla najprej levo ali desno … in ker sem rekla levo, sva šla najprej na Zelenjak, potem pa še na Palec. To je pa tudi vse, kar sem si zapomnila od najine ture v realnosti – videlo se ni nič, mestoma niti do lastnih čevljev ne. Ampak vseeno je bilo totalno čarobno! Moja telesna prisotnost je konzumirala hribe, ki jih imam pred nosom, pa o njih pojma nimam (zato pa imam Primoža, da mi jih odkriva, in njemu voditi se bom vedno pustila), moj duh pa je večino izleta lebdel nekje v Nepalu.

Že Primožev glas je pravljičen (in so moja brezštevilna spraševanja vmes ne samo nevljudna, ampak tudi neestetska), njegov pripovedni tok pa direkt za v knjigo. Jaz vselej skačem iz teme v temo in hop hop spremenim n pripovednih niti; Primož pa pripoveduje tako, kot so nas učili: z vsemi klimaksi in napetim razpletom, v katerem mrgoli presenetljivih zasukov. Moje oči so gledale v sivino Begunjščice, jaz pa sem zrla v nepalsko modrino neba in se potikala po lodžih. Vmes sva obdelala še evolucijo belke in skušala s časovnim trakom izmeriti naravni izbor. Potem … no, saj sem rekla, potem pa je enkrat zmanjkalo sivine in se je iz neba konkretno ulilo in midva sva bila pred avtomobilom. Za nama je bila precej posebna pot, ki jo je zašpilil Primožev glasbeni izbor. Tokrat je vozil on in poslušala sva njegovo muziko; Primož po moje sploh ne ve, kako zelo poseben človek je. Kot so precej posebne najine poti.