A naj povem po pravici, da so bili tokratni novoletni prazniki prvi, ko sem bila čisto sama. Zlomka, premišljujem, da sem pravzaprav prvič v življenju novo leto dočakala … sama. Okej, s psoma, ampak tisti “tridvaena srečno novo leto” sem rekla brez soprisotnosti še kakega človeškega bitja. Luštno smo se imeli vse dni; malo smo planinarili, malo kvačkali, nekaj celo kuhali in obiskali starše. Obiski nikdar niso bili moja močnejša plat, ampak z leti, opažam, postajam vsaj znosna in se obnašam primerno – grem na kak obisk in ne tečnarim. Še več, prav prijetno mi je bilo biti z domačimi; malo čvekanja o tem pa onem, malo obujanja spominov, malo zaznavanja, da bolj ali manj kruto minevanje in spreminjanje časa odraža tudi mamino novoletno drevesce. No, pa … ker sem bila za silvestrovo pač sama, je bilo silvestrovo tudi naslednji dan in dan potem, da sem spraznila celo flašo radgonske srebrne. Brez pečenke in potičke je komot novo leto, brez penine pač ne.

Prosti dnevi so se na izi nizali in hkrati iztekali, novoletno dopustovanje pa je zašpililo še precej odštekano doživetje Rezije. Zelo zanimiv začetek leta, priznam. A veste tisti moji fascikli in škatlice z izleti? Toliko mapc s predlogi, kam bi lahko šla, se je že nabralo, da sem jih nekega kakavovega večera pokupčkala na domači in tuji fascikel. To, da sem apotekarsko organizirana, ne miri samo moje potrebe po urejenosti, hehe, ampak dostikrat tudi konkretno čisto prav pride. Kot recimo tokrat, ko sem v mapi “Rezija” našla zaznamek o božičnem spustu velike zvezde v Solbici. Par klikov po netu in ugotovila sem, da se bo zadnji božič v tej sezoni v Reziji zgodil na zadnji dan praznikov. Iii, ljubim tako sovpadajočo simboliko! Da se v eno najlepših dolin pod zvezdami (in soncem, seveda) ne bi podala le zaradi, priznajmo, na videz precej bizarnega običaja, sem si našla še početje za čez dan: trinajst kilometrov dolgo Matejevo pot, ki se dotakne tistih mojih čarobnih krajev pod Kaninom in Žrdjo. Pot je krasno strasirana in poteka po koncih neobičajne lepote; skrivnostna narava, pa povedne razlage na priložnostnih tablah, kakšne sorte zverinic in zakaj žive po kotičkih te pravljične dolinice. Kdor Rezije ni začutil iz njenih gozdov, ob njenih vodah in med njenimi ljudmi, bo težko razumel, kaj je tisto tako nenavadno, kar se človeku kakor nikjer drugje usede v srce. Pravljični mir vlada tem prijaznim sončnim krajem in kar malce hudo mi je bilo, ko nas je po niti ne tako malo urah hoje pot iz Solbice pripeljala nazaj v Solbico. Goridolinaokoli, tako, kot imam najraje. Psa sta norela po snegu, malo smo se kepali in tudi malce peli. Tisti znani zverinski napev iz lutkovne serije, pa malo tudi kar tako, ker sem bila res dobre volje in sta psa ustvarjalno sodelovala pri izražanju mojega navdušitisa. Sta skratka poskakujoč in laufajoč naokoli prenašala moje petje, glasno branje tabel z opisi rezijanskih navad (mimogrede, rezijanščine se ravno toliko razume, da začutiš, da je to jezik, kakršen bi moral biti vsak: jezik žmohtnega, doživetega pripovedovanja, ne dolgočasnih administrativnih obrazcev); ter se očitno zabavala s pojanjem po gozdovih pod Kaninom.

Vsake toliko sem privlekla iz ruzaka uro in pogledala, koliko še imamo do klatenja zvezde z neba. Prišli smo ravno ob pravem času; psa sta se zavlekla v boksa, jaz sem se preoblekla v puhovko in se pripravila na božič. Januarski božič, kako čisto zame! Mhnja, je pač skoraj ni imenitnejše reči kot božič četrtega januarja. Najprej sem si privoščila kuhano vino in glasno vzdihovala od zadovoljstva ob neki čokoladni dobroti, ki so mi jo dali zraven. Težko bo opisati božično vzdušje v Solbici, ker ni primerljivo ne z mestnimi ognjemeti ne z vaškimi veselicami. Nekako tako je bilo, kot če bi popotoval malce v preteklost, a vendarle ohranil ta fajn plati sodobnosti. Za ogrevanje je skrbel lokalni ljubitelj ognja, ki kreativno je skuril vse, kar mu je prišlo pod roke; ob kuhančku so mi družbo delali različni ljudje najbrž od marsikje, saj je božič v Solbici znan daleč naokoli. In … krasno popoldne se je izteklo v enega najbolj nenavadnih večerov.

Okej, vedela sem, da sem prišla gledat spust ogromne zvezde iz Pustega Gozda (moj moj!), ampak, priznam, niti sanjalo se mi ni, kaj naj bi to pomenilo. Celo popoldne so iz zvočnikov doneli italijanski božični šlagerji (wiii, ljubim otroške zborčke, ki prepevajo v italijanščini), prav nobene nabožne patetike ni bilo, pa očitno je bil tudi v tisti čokoladi alkohol in skratka, ko se je začelo spuščanje zvezde z neba, sem dejansko pomislila, da imam privide. Ker … No, takole bomo rekli: Rezijani so iz mističnega Pustega Gozda v dolino napeljali zajlo, po kateri s hitrostjo skoraj nič spuščajo zvezdo na prizorišče nečesa najbolj prikupnega, kar sem kdaj koli videla. Potem tisto uro človek pač zre v padanje zvezde; in prijetno pomeditira o pravkar minulih praznikih, novoletnih zaobljubah in takih mislih, ki se spodobijo za začetek leta. Potem zvezda pristane na hribčku nad vasjo, kjer je s tako ljubeznijo, da jo še jaz težko izrazim, v etnološki maniri postavljeno prizorišče lesenih hišk, v katerih in okrog katerih realni ljudje, Rezijani, prikazujejo, kako so v teh krajih živeli nekoč. Niti se nisem kaj dosti borila s solzami, ampak sem jim kar pustila, da so mi polzele po licih. A veste, tiste solze sreče, ki pridejo skupaj s kurjo poltjo, ker se te nekaj tako dotakne. In tale rezijanski božič se me pač je: iz zvočnikov je donela Enya, par metrov od mene so Rezijani vseh generacij počeli tisto, kar so njihovi predniki pred desetletji. Stoletji. Bilo je čarobno vzdušje in, priznam, celo Jezusovo rojstvo v eni izmed kočic ni bilo prav nič moteče. Prihod Svetih treh kraljev je spremljala razlaga v rezijanščini, razumela pa sem bolj ali manj le to, da se moramo spoštovati, se razumeti in si prizadevati za dobro. No, pa saj to je bilo pravzaprav prav odlično sporočilo vsega skupaj – medsebojno spoštovanje in delovati dobro. Za konec so kralji, mladi lokalni fantini, svojo pesem zapeli bolj v stilu kakega rap komada kot nabožnega jamranja, in popoln rezijanski večer se je zaključil še s skupinskim ogledom jaslic, postavljenih po vasi. Takih z veliko domišljije; in moje srce so ukradle ta naštrikane. Cenim vse, kar počnejo Rezijani; ljubim energijo te doline; zavidam jim kolektivno pripadnost. Jaz, mestni otrok neke soseske brez identitete. Rezija moja ljuba, hvala. Se še vidiva. Kmalu!