Leto 2014 bo eno tistih let, za katera želim, naj se nikdar več ne vrnejo. Pravzaprav si tega ne bom samo želela, ampak se bom potrudila, da ne stopim več na grenko pot, ki me je letos tolikokrat razžalostila. Prvič v življenju sem občutila, da bi bilo nekako najboljše, da se vse skupaj konča – ker nima smisla, ker se dušim v nezdravih odnosih, ker ni nobene trohice upanja, da bo kdaj drugače. Ni se zgodilo enkrat, ko se mi prav ni več ljubilo živeti in take brezvoljne apatičnosti si ne želim več izkusiti. Nikoli več! Ne vem, kako mi je uspelo v svojo bližino spustiti ljudi, ki iščejo samo prepir in zdrahe in z lupo obsevajo spodrsljaje, dokler se tisti spodaj ne bi scvrl. In pravzaprav ne vem niti, kaj naj bi se iz tega naučila. Da nihče ni vreden zaupanja, da so vsi prasci, ki bildajo svoj ego tako, da sočloveku namerno in načrtno naredijo slabo, da naj že neham verjeti v dobro v ljudeh? Bile so ure in dnevi, ko so solze pekle v dno duše in je ječalo srce, ker nisem mogla razumeti, zakaj bi nekdo sočloveku želel povzročiti toliko gorja. Z lažmi, zmišljevanji, obračanjem besed in fokusom na najslabše. Fuj! Priznam, da sem si želela enako vrniti z enakim, pa sem se vendarle premislila in odnos zapustila karseda mirno. Dostojanstveno. V repertoarju dejanj, ki jih premorem, je bil to umik – nisem jaz človek za neskončna dokazovanja in pravice izkazice in pridige. Jaz se umaknem; razumem, odpustim, pozabim pa ne. Zaradi mene lahko ves svet funkcionira drugače, ampak na agresijo ne bom odgovorila z agresijo in če se ne razumemo, se ne razumemo, ni razumevanje stvar mišic ali grdih besed, ampak našega notranega stanja duha. Ki je ali ni kompatibilno. Če smo si različni v vrednotah, odidem. Ja, največkrat na svojo škodo, ampak, a veste, kako pravim: ni je karme čez mirno srce in umirjene misli. Eto, zato sem zapustila ferajn in zato ne čutim potrebe, da bi bila kar z vsakim FB-prijatelj in zato ne bom onanirala na brezplodne debate, kaj je kdo rekel in mislil in blablabla. Ne-da-se-mi!

V hribih so se zgodile krasne poti in četudi me zelo pekoče stisne, ko pomislim, da najbrž ne bom nikdar več plezala, ker pač nimam nikogar za na drugo stran štrika, hkrati vem, da to še ni konec sveta. Zakaj bi rinila nekam, kamor ne sodim in mi očitno ni bilo usojeno? Za vsako ceno? Ne, ne jaz. Cena mojega notranjega miru je previsoka za stati na par grebenih ali splezati kakšno krasno stenco. Če bo, bo, če ne bo, pa ne bo konec sveta, res ne. Imam kužka in potk je nešteto povsod, takih in drugačnih. Bom že zmogla sama; če je bilo mišljeno, da bom sama, bom pač sama, jebiga. Zato je ena glavnih zaobljub za novo leto ta, da ljudi ne bom več spuščala preblizu. Nikogar! Najprej pa potrebujem predvsem čas, da se spet zares sestavim skupaj; da se zacelim in pocajtam.

Pojdimo dalje. Kaj sem še ugotovila? Da premalo berem in pogledam premalo filmov. Zato sem si v dnevni sobi uredila bralni kotiček, ki je temne decembrske večere požiral Neila Gaimana – glasno sem se režala ob njegovih zgodbah in zapletih in domišljiji. Jebeš zateženo realnost, v kateri mi ta ali oni ali tretji ali nabija občutke krivde ali pridiga o tem, da bi se morala spremeniti, če lahko taisti čas porabim za vživljanje v nore fantazijske svetove, v katerih se počutim živo do zadnjega vlakna prsta na levem mezincu. Poleg Gaimana sem požrla še Krive so zvezde in Kdo si, Aljaska in Čas čudežev in Rdeče kot kečap. Priporočam; dosti bolje od večernega buljenja v monitor. No, četudi sem to precej večerov počela tudi sama, ko sem se glasno krohotala ob About Time, cmizdrila ob The Vow, si belila glavo s časovnicami ob Mr. Nobody in Predestination. A sem še kaj pozabila? Verjetno, ampak nič hudega, dobri filmi so dobra večerna družba in na svetu je toliko lepih reči, ki jih lahko konzumiram. Jap, tudi zato je novoletna zaobljuba ta, da kur#& gleda negativce. Glejte, kvačkanje je dosti bolj ustvarjalno od prepiranja ali slabih misli; kvačkanje je celo precej podcenjeno – sama bi ga takoj imenovala joga za dušo. S ponavljanjem enostavnih gibov si človek spočije možgane in se odobrovolji, na koncu pa mu ostane še lep in uporaben izdelek. Moje kvačkanje se je letos, aleluja, celo premaknilo z mrtve točke in z vsakim prekvačkanim večerom je več šans, da bom dejansko enkrat, nekoč ustvarila rozast puloverček za Finčija. Kvačkanja sta zelo vesela tudi psa, saj se mi motata med klopkami volne, mečeta po naročju, Anči pa bi na vsak način rada degustirala zavitek zelene preje. Ah, s kužkoma se imamo res kul, že samo da pomislim nanju, si rečem, ampak Maja, pa kaj se imaš ti sploh za pritoževati v življenju … Res je! Pozabimo torej tale krah od leta 2014 in dajmo novemu letu šanso, da bo srečno.

Post Views: 691