Zadnje čase … so eni taki čudni časi. Kar naprej mi gre malo na jok; in ko se pozno zvečer usedem s kavo za računalnik, se dejansko eno rudno zjokam do faze, ko ima vonj po solzah že hudi, saj si mokroto z lic brišem kar z rokavom. Čakam, da obdobje tegale mijavkanja ta tečkastega dela mene mine, ker mi gre že resno na živce. Služba jutri bo ali je ne bo, tipi so itak osovražena rasa, stanovanjce je strašno kul – skratka, khm, nič groznega oz. vsaj ne pretresljivega se mi ne dogaja, da bi moralo rezultirati v cmizdrenju. Hormoni? Šit, zihr so hormoni; ženska štirideseta pa to.
Na srečo sprehajanje s psoma reši tako rekoč vse. Grem zadnjič vsa tečna z njima ven in po petih minutah (okej, petnajstih) sem se namesto smilila sama sebi z njima valjala po travi, metajoč žogice in jih potem iščoč v visoki travi. Šetkanje psov je terapevtsko; pes te pogleda s tistimi ogromnimi učki in potem veš, da službeni krehi in brodolomi srca niso nič v primerjavi s prvinsko radostjo, s katero se pes veseli novega dne. Vsakega novega dne; deževnega, vetrovnega, blatnega, nevihtnega. Tudi sončnega, seveda. Bi rekla, da tri ure sprehajanja psov na dan odženejo vse skrbi stran.
