• Maja o Maji
  • kontakt
  • kliker.si
kliker
  • Maja o Maji
  • kontakt
  • kliker.si
27 junij 2014

Weissmies, drugič na štiri tisoč

ledenik Leave a Comment

Samo enkrat je prvič in allalinhornovska sreča bo za vselej imela čisto poseben prostorček med mojimi memoari; ko bom stara 80 in bom listala stare diske, bom vedno malce zahlipala ob spominu na brezmejno, neskončno svobodo, ki sem jo okusila tam gori. Pot na Weissmies je začel čaroben dan v najboljši družbi; navezali in opremili smo se kot stari ledeniški mački ter se zazrli v serake pred sabo. V vertikalo. V prečko. V pot, ki bo terjala veliko zbranosti in previdnosti, tudi kondicijo. Na višino smo se aklimatizirali, presenetljivo dobro smo jo odnesli. Bo tudi tokrat tako? Tempo je bil ubijalski in parkrat sem skozi priprte oči malce zapihala proti vodji naše naveze, ki se mu je mudilo neznanokam. Hodili smo hitro, celo zelo hitro, pot je bila mestoma trda in človek bi res utegnil premišljevati o kaki razpoki, ki bi lahko zazevala pod nami. Časa smo imeli dovolj in jaz sem si tako zelo, zelo želela narediti par fotk. Uživam v fotografiranju in raje se odpovem postanku za par požirkov ali košček tablice, samo da imam tupatam 14 sekund za škljoc te nebeške stvaritve, sredi katere sem se znašla. Proti vrhu so se pričele poditi megle, zato smo na ciljni točki ovekovečili se svojo prisotnost in jo obrnili nazaj proti dolini. No, najprej proti gondoli. Dve navezi sta hodili usklajeno in z istim tempom, tretja je zaostajala; a je bila trmasta in prepričana, da vendarle doseže vrh. Polotilo se nas je ugibanje, ali je to smiselno; je pametno, je modro, se splača? Kdaj si človek reče, da ne bo šlo, ter obrne? Kdaj ve, ali se bo dalo varno vrniti? Preudarnost ali pogum?

Pot navzdol sem vodila jaz; rada hodim z derezami in ni me bilo strah. V mesecih alpinistične šola sem spoznala, da za tovrstno početje človek potrebuje predvsem pošlihtano glavo in brezhibno kondicijo. Srečna sem bila, ko sem preskusila, da imam oboje; od tu dalje je imela moja ledeniška izkušnja drugačne razsežnosti. Weissmies mi je dal misliti o tovarištvu, o tem, kako neizogibno smo povezani s tistim na drugi strani štrika. In kako prijetneje je, če tripamo na iste vrednote in si pomagamo tam, kjer smo šibkejši. Jaz potrebujem 14 sekund za fotko, ti potrebuješ občutek varnosti med seraki. Ni prostora za egotrip, ne sme biti egotripa – enota je naveza in naveza bo naredila pot. Vse življenje hodim sama, po hribih in dolinah, težko mi je bilo sprejeti drugačno logiko, percepcijo, ki je nisem bila navajena. Ampak ko sem tam nekje spodaj, ko smo varno prečili labirint serakov in naplazenega snega, začutila, da se sprejemamo take, kot smo … sem začutila neizmerno hvaležnost za lekcijo, ki so mi jo, po moje, že ničkolikokrat želeli dati, pa sem bukova, kot znam biti, vselej nekako spregledala, v čem je poanta. V razumevanju, sprejemanju, brezpogojnem sprejemanju sočloveka, v tem je poanta, draga Maja. Ostali so odšli na pivo, da bi počakali še tretjo navezo, ki je vse bolj lovila bitko s časom, ali se bo vrnila pravočasno, tj. dokler gondola še vozi. Jaz pa sem bila malce vrtoglava, višina je naredila svoje, pa če sem si to želela priznati ali ne, zato sem zunaj lovila zrak, se prestopala po snegu, zrla v zadnjo prečko ter premišljevala – o tem, da me je en švicarski trip zelo verjetno spremenil. Zelo spremenil. Tretja naveza se je varno vrnila; bili so zmagovalci, četudi so bili zadnji. Pravzaprav so bili zmagovalci točno zato. Vrnili smo se v tabor; ostali so nepozabno švicarsko odisejado zaključili na skupni pici, jaz pa, khm, sem šla odlaufat še eno desetko, z musko do daske; potem sem do srede noči zrla v nebo, žmurkala v zvezdice nad sabo ter bila nirvansko pomirjena. Sama s sabo.

Share On
Share on Facebook
 Previous Article Ledeniški Allalinhorn
Next Article   Vzhodna smer v Mali Rinki

Leave a Reply

Prekliči odgovor

išči

zadnje objave

  • Blumarji s Čarnega Varha 19. 2. 2018
  • Dunja Jogan, kažipot in prava smer 10. 2. 2018
  • Obračanje listov 8. 2. 2018
  • Zopet pri Aldu; in dobro leto vmes 30. 8. 2017
  • Buon Anno 2. 1. 2016
  • Il capodanno a Casera Cimadors 1. 1. 2016
  • Monte Talm da Prato Carnico 27. 12. 2015
  • Monti Neddis, Dimon e Paularo da Castel Valdaier 26. 12. 2015
  • Anello del Monte Duron e Monte Cuar da Fornas 13. 12. 2015
  • I borghi della Val Aupa: da Grauzaria a Virgulins 12. 12. 2015
  • Giro d’Altopiano di Lauco (Trava, Avaglio, Allegnidis) e anello del Monte Cretis da Lauco 11. 12. 2015
  • Creta di Mezzodì da Lovea 10. 12. 2015
  • Anello del monte Vas da Vinaio 5. 12. 2015
  • Monte Tribil da Cludinico, l’altopiano di Lauco 29. 11. 2015
  • Anello dei Borghi Perduti 15. 11. 2015
  • Škrbinjek, greben Kumlehov, Visoki Mavrinc 14. 11. 2015
  • Aldo Agnese iz Givigliane 72 13. 11. 2015
  • Monte Crostis iz Rigolata 13. 11. 2015
  • Anello della Creta dal Cronz dalla sella di Cereschiatis 8. 11. 2015
  • Anello del Monte Zaiavor de Passo Tanamea 6. 11. 2015
  • Anello del Monte Guarda da Coritis 2. 11. 2015
  • Romanje na Clap Forat iz Dunje 30. 10. 2015
  • Anello di Casera Canin; in malo jamrarij za povrh 24. 10. 2015
  • Plešivec v megli 13. 9. 2015
  • Ratitovec s Soriške za Améliejin RD 6. 9. 2015
  • Večerni Možic in slovo poletju 1. 9. 2015

značke

dipšit druga gorstva feratanje grebenčkanje hribovanja jamarjenje Julijske Predalpe Karavanke Karnijci ledenik Nediške doline plezarija psi Rezija slapovi Vzhodni Julijci YOLO Zahodni Julijci

zadnji komentarji

  • Maja na Obračanje listov
  • Nanook na Obračanje listov
  • Maja na Dunja Jogan, kažipot in prava smer
  • Andrej na Dunja Jogan, kažipot in prava smer
  • Maja na Obračanje listov
  • Nanook na Obračanje listov

obveščanje o novih objavah

© 2014–2018 Maja Ogrizek

  • Connect on Facebook