Pot na Monte Crostis je bila eno najlepših letošnjih pohajanj; pa ne samo zaradi neba, modrega kot ocean ob bonaci, trav, zlatih kot zrela pšenica, in brezskrbnih pogledov do konca sveta. A veste tisto, ko si rečeš, da je nekaj v zraku, ko te pri belem dnevu nekaj šusne in preverjaš koordinate, ali si v realijah ali so vse skupaj samo sanje? No, tak občutek sem imela že zjutraj, ko sem iz Tolmezza zavijugala naprej proti Forni Avoltri. Sama sem bila v avtu in četudi sem se že navadila na jutranja pogovarjanja sama s seboj, tokrat, hm, nekako nisem bila sama. In nekako nisem bila prvič, četudi empirično gledano seveda sem bila prvič. Zakaj so nas učili samo to, da v življenju šteje tisto, kar izmerijo termometri, zabeležijo kamere, posname mikrofon? Je življenje res samo to – facti bruti? Kaj pa občutja, to nič ne šteje, deja vuji, duše dvojnice, iste valovne dolžine?
Starejša ko sem, manj se trapim z nategovanjem življenja na formalizme in si bolj pustim tripati na to, kar čutim. Včasih pač samo stojim tam nekje in vdihavam svet okrog sebe in tisto, kar vidim, še zdaleč ni vse, kar občutim. In … in čutim drevesa in liste in trave in drobne cvetlice, ki se skrivajo med skalami. Hodim sama in življenje okrog mene pač ni človeško življenje, je pa vseeno življenje, to sem nekako želela reči. Pa resnično je bil tak dan za metafizične odsotnosti, za notranja razpredanja o teku časa in minljivostih in tem, kako nepomemben dimček je moja telesna eksistenca. Sem malce zamaknjena sestopila v Givigliano in četudi mi srečevati ljudi nikakor ni v veselje, sem se sivolasega možica, ki je, tako se je zdelo, pripravljal vodovodno napeljavo na zimo, razveselila. Prvo človeško bitje tistega dne. Prijazno bitje, ki je pozdravilo mene in moje pse in me povabilo na čaj. Malo sem tuhtala, ali je bilo vprašanje vljudnostno ali iskreno, pa potem, ko so se najine oči srečale drugič, odgovorila Si. Ja, grem na čaj, z veseljem, hvala. Pa psi očitno tudi – v Italiji bi živela tudi zato, ker imajo povsod tako radi pse. Sem torej po stenah svoje samotarske osebnosti postrgala pogum in vstopila v hišo na naslovu Givigliana 72.
Malo sem bila kakor v filmu, priznam: Maja stoji v tradicionalni karnijski hiši. Maja gleda stare karnijske fotografije. Maja občuduje karnijsko izbo z ognjiščem. Maja gleda skozi karnijsko okno proti karnijskim kucljem. Maja se pogovarja s karnijskim alpinistom in z njim pije čaj iz stare skodele in psi ležijo po njegovih zofah in nočem iti domov. Ja, tako nekako so križarile misli po moji buči, ki se ni upala niti premakniti na tisti klopi tam, da karnijski mehurček ne bi odplaval kam drugam. Moja italijanščina žal še vedno ne premore več kot par glagolov in nekaj več samostalnikov in pridevnikov; in vendar sva se z Aldom pogovarjala tudi o tem, kaj pomeni biti srečen v življenju. Mhm, o sreči sva govorila. O tem, da pod črto v življenju ne šteje tisto, kar se je zgodilo okrog nas, kje smo bili, kaj smo prinesli, temveč tisto, kar smo shranili v sebi. Človekova notranjost je skrinja, v katero shranjujemo občutja; in potem včasih damo ključ še komu in mu dovolimo pokukati v naš svet – in to je pač nekaj najlepšega in zato je bilo lepo biti tam z Aldom in sta se skrinji prepoznali in so se občutja selila malo sem in malo tja. Je bilo srečati Alda naključje? Pogovarjala sva se o hribih in še več o hribih in o Monte Crostisu pozimi in kazal mi je stare novoletne fotografije z vrha; tudi tiste, ki so nastale leta, ko sem se rodila. Monte Crostis pozimi 1972! Plavala sem med njegovimi pismi in prebirala zgodbe človeka, ki je življenje živel za izkustva – za drobne trenutke sreče, ki jih kot zrna nalagamo na kupček. V skrinjo, v katero kukamo na stara leta. Njegov izkustveni kupček je visok vsaj tako kot Coglians in četudi ne more več plezati, pravzaprav niti ne hoditi prav daleč, je še vedno zelo srečen človek. Zaradi tistega tam notri, mehkobe okrog tistega kosa mesa tam na levi prsni strani. In potem … sem jaz prekladala zavitke starih pisem in fotografij in izrezkov in je Aldo na kitaro igral stare vagabundske pesmi. In je pel in sem jaz malo jokcala od ginjenosti in je bilo zunaj že precej temno in sem morala reči adijo, ker so ob desetih zaprli cesto. Ci vediamo, Aldo!
