Prvi rokopis, ki me je čakal na mizi prvi dan prve službe, je nosil naslov Nevredni ljubezni. A si predstavljate notoričnega, hladnega realista, ki je naredil faks v šusu, prepričan, da bo potem, khm, ne vem, spreminjal svet, organiziral štrajke, snemal filme o globočninah človeške duše … potem pa štrbunkne v terapevtsko pisanje o ljubezni. Mislim, da sem si rekla najmanj omojljubibog; in sem toliko časa tečnarila na temo ljubezni, da je knjiga na koncu izšla kot Peklenska gugalnica. Jaz in pekel greva nekako bolje skupaj, heh. Takrat sem knjige povečini urejala še na papirju in za tisto sem porabila tri pilotove v-balle, da so na koncu stavki stali skupaj tako, da sem imela občutek – objektivnosti? Mislim, da so bili tisto poleg občutnega zmrdovanja vendarle tudi moji prvi koraki v empatično doživljanje sveta v čevljih nekoga drugega. Če sem namreč želela urediti knjigo, sem jo pač morala razumeti. Ajde, nekako sem sprejela bolj ali manj šolske razlage opisanih odvisnosti in tudi s terapevtskimi potmi ven nisem imela težav. Tisto, kar me je vseskozi begalo, je bil pa vzrok za jebo, ki so jo doživljali vsi v knjigi opisani ljudje: otroštvo. Ni mi šlo v račun, kako lahko nekaj zgodnjih let človeka zaznamuje za vsa nadaljnja desetletja življenja. Huh, kot otrok doživiš nekaj slabega in potem se ti to vrača v odrasli dobi in se moraš vseskozi s tem soočati, sprejemati, iskati obvoze in predvsem poti ven. Zajeb, ki ga pravzaprav nikoli nisem razumela; mi je pa v možganu ostalo vse, kar je pisalo v tisti knjigi. In, ja, tudi pozneje se mi je mnogokrat vrnilo v zavest, ko sem srečevala ljudi, ki niso bili kakor jaz – ki so iz otroštva prinesli travmo; ali dve ali …
Moje otroštvo je bilo namreč prototipsko lepo. Če kopljem še tako globoko, prav nobenega temačnega spomina ni, ni nelagodij in ne frustracij. Kaj pa vem, včasih se res vprašam, ali sem tako veselo in zadovoljno in srečno bitje zato, ker sem iz otroštva prinesla iskreno, odprto, tovariško, navihano, skratka pozitivno izkušnjo sveta. Starši so me imeli radi in jaz sem imela rada njih, brat in sestra sta mi šla občasno na živce, ampak sicer sta bila pa najboljša družba. Nikoli nisem slišala loputanja z vrati ali prepira in tega pravzaprav še zdaj ne znam početi; no, pa tudi nočem. Pomemben del otroštva, če pomislim nazaj takole v terapevtski maniri, je bilo preživljanje šole prostih dni pri starem atu in mami v cerkljanskih hribih. Tja gor je vodila tako ozka cesta, da smo v dolino v trgovino raje hodili peš, s praznimi koši dol in s polnimi gor, tudi otroci. V stari hiši ni bilo tekoče vode, zato smo perilo prali pri vaški pipi, po pitno pa s kanglicami hodili k slabe pol ure oddaljenem studencu. Stranišče je bilo zunaj hiše in pozimi nas je pošteno zeblo v tazadnjo. To niso spomini na pomanjkanje, ampak na skromno brezskrbnost in brezmejno svobodo. Na nek način sem se naučila suvereno skrbeti sama zase, usvojila sem mnoge multipraktične spretnosti in se naučila sprejemati racionalne odločitve. Vsa tista hribovska skromnost mi je privzgojila, da v življenju ne šteje to, koliko imamo, ampak to, kaj in s kom doživimo. Da so pomembni lepi trenutki; in da je lep trenutek že popoldanski počitek v senčki med spravilom sena. Življenje sicer ni hec, če pa ga znamo gledati s pravimi očmi, je nenadkriljivo lepo.
Jagršče so bile atova rodna vas, stari farovž je kupil in obnovil zato, da bi nas vnuke naučil hribovskih vrednot. Preživeti tam gore nekje v eni pozabljeni vasi. Da ne bomo zrasli v mestne mevže, ki še ognja ne znajo zakuriti. Mislim, da smo na koncu kar v redu izpadli in da je bil ata na nas ponosen. Zadnje mesece svojega življenja je preživel slep v domu za ostarele, a se ni prav nikoli pritoževal in je bil do zadnje ure poln življenjskega optimizma ter se mu je ljubilo živeti. ostal je zvedav in vse ga je zanimalo. V 98. letu se je, medtem ko sem ga oblačila za spanje in namazala, ker mu je pač prijal vonj mehke kože, z mano pogovarjal italijansko in popravljal moje vselej nerodne spregatve. Četudi ni videl, je vselej vprašal, v kakšne barve je oblečen in ali gredo majica in hlače v redu skupaj. Za mizo se ni pritoževal, mirno je čakal, da so mu negovalke prinesle obed; vsega je bil vesel in v vsaki situaciji je našel priložnost za humorno opazko. Ampak … vsako življenje se enkrat izteče in ali ni najlepše, da se izteče tako, da greš po večerji z nasmeškom spat in potem pač odsanjaš v en drug svet. Svoje telo je zapustil v medicinske namene, zato pogreba ni bilo; smo se pa srečali tam, kjer se je zgodba začela: v Jagrščah. S psoma sem v atov spomin naredila en dolg cerkljanski sprehod po poteh, na katerih me je ata učil živeti skladno z naravo in pomirjen sam s sabo. Ata, hvala!
