Petnajst let se na delo vozim z vlakom; menjajo se letni časi, sprevodniki spreminjajo frizure, vsako jesen se po sedežih zvira nova generacija šolarjev. Nimam televizorja, redko preberem časopis in četudi stik z realijami ohranjam s plavanjem po netu, je življenje, ki gre mimo mene na vlaku, moj najljubši trendsetterski vir: kakšna muzika se posluša, kakšni gedžeti se uporabljajo, kaj se bere. Kako se pogovarja. In tako dalje. Četudi se rutina vožnje z vlakom zdi enolična in dolgočasna, četudi okrog mene povečini hodijo naveličani pogledi, zatopljeni v tapkanje po telefonu ali obračanje listov, se v vsakem srcu, ki mi sedi nasproti, skriva usoda, ki je ne bom nikoli poznala. Zgodba, ki je ne bom nikoli prebrala. Sanje, ki jih ne bom nikoli delila. Vstopamo in izstopamo, varno zaprti vsak v svojo malo, protiemocionalno izolirano flaško, v kateri skrivamo svoja krhka življenja; ki jih ne delimo, ki jih ne kažemo, za katera se celo delamo, da jih ni.
Pa vendarle, marsikaj razgalimo – z načinom, kako obesimo moker dežnik, povprašamo za sedež, odzdravimo. A ni hecno, leta in leta se voziš z nekom, ker si pač navajen na isti vagon in hodiš ob isti uri in se pač srečuješ, skratka, vsak dan si z njim eno uro in ne pozdraviš? Jaz pozdravljam, najmanj z nasmehom, povečini pa z živjo in adijo. Povečini je to tudi vse. Ampak On je drugačen in četudi reče živjo in adijo, reče še marsikaj vmes. Ampak zdaj se moram najprej vrniti kakih pet let nazaj, ko sem prvič sedela ob Njem in zroč skozi okno vlekla na ušesa pogovor med njim in sopotnicama. Brezvezen vljudnostni pogovor; ko je izstopil, sta ženski nadaljevali s komentiranjem povedanega. In Njega. Nekaj je bilo, da sem si to epizodo (eno med tisočimi, ki so se nabrale skozi leta) zapomnila – pa ne v besedah, v njegovih kretnjah, očeh, tonu govora. Glasnosti, navsezadnje. Večina ljudi okrog mene ima pogled slabo prebavljene uspavalne tablete, videti so, kot da bi pojedli dežnik: življenje moji dragi, kam je izginilo življenje v vas?
On je bil skratka drugačen, predvsem je bil živahen in pripovedovalno strasten in tudi, a bom že zinila, blazno luštkan. Najbrž je bil takrat za mano n-ti dejt z n-tim moškim, ki me je na kavi številka dva spraševal, ali bova živela pri njem ali pri meni, ali pa je menda v namene spoznavanja želel vedeti, koliko otrok bi imela. Fakof, sploh te ne poznam, z nikomer ne bom živela in biti z nekom zame ne pomeni delati luštkanih pamžev, ki ti bodo podobni. Ali uateva. Skratka, ko sem se sempatja vozila z Njim, je moj notranji, alteregovski jaz ugotavljal, da jebemtiš, takega tipa bi pa jaz takoj imela: skrajno simpatičen je, pa oči, modrejše od velike modrine ima, pa zgovoren je in smeji se. Ja, to, smeji se – in jaz imam rada smejoče se ljudi! So minevala leta in On je imel enako dolge noge in to je bilo tudi edino, kar me je motilo, kadar se je usedel nasproti mene, ker potem sem se pač morala usesti spodobneje in je tam, kamor sicer jaz najraje dam svojo nogo, bila njegova noga in sem se občasno malo zapletla vanjo. In je bil to najin najbolj intimen stik, khm.
U glavnem, minevala so leta in potem sem jaz, ki nikoli ne govorim po telefonu, govorila po telefonu in to celo napol v službene namene. In je moj domnevno varno skrit pogovor na ušesa vlekel On in ko sem odložila, je tisto, kar bi jaz na njegovem mestu odigrala kot svoj notranji dialog, povnanjil. Spregovoril je z mano! Upal si je biti firbčen! In jaz sem bila očarana in sem odgovarjala na njegova vprašanja in se mi je fecljal jezik in četudi mi je dal roko in mi povedal svoje ime, sem v isti sekundi pozabila vse. Vse razen ubijalske modrine njegovih oči in dobivammehkakolena barve njegovega glasu. In so minevali meseci in že skorajda leta in potem … potem sva se videla v hribih. Nekega zelo zgodnjega poletnega jutra, ko je bil on na nizkih obratih ob kavi in sem bila jaz na optimimu glasna s priganjanjem ostalih, da se dajmo zmigat. In takrat sem od zadaj zaslišala tisti glas, Njegov glas, in zagledala tiste oči, Njegove oči. Tisti luštkan dvometrski tip z vlaka je stal pred mano! V hribih! Sem bila skrajno diplomatska in sem jo ucvrla stran, preden bi moj v sramežljivosti zasačeni glas bleknil kaj skrajno neprimernega. Denimo, handsome, pojdi z nami. Pojdi z mano, če sem čisto odkrita. Pa sva seveda rekla samo o, živjo in o, adijo in fajn se imej. In sem se imela fajn, on pa najbrž tudi.
Evo, pa so spet minevali meseci. In potem je nekoč privlekel iz torbe knjigo, ob kateri sem zelo verjetno ne samo obraznomimično izrazila svoje začudenje, ampak tudi izrekla kaj v smislu wtf pa imaš to. Ampak je bil dober wtf, ker je pomenilo, da je še bolj poseben, kot sem bila prepričana, hm, pač zadnjih nekaj let. In ker je bila vsebina knjige, ki jo je bral, na skrajni meji moje cone udobja in sem bila jaz v obdobju, ko sem se pridno spopadala z domnevno magijo zunaj območja mojega udobja, sem si rekla, Majči, daj vsaj poguglaj, kaj bere On. In sem. In me je začelo zanimati. Knjiga. On pa sploh. Ampak so minevali meseci in v istem vagonu sva sedela zelo tupatam, tako da se z debato o knjigi nisva nikamor premaknila. Pa je mene imelo in je njega imelo in potem sta bili dve možnosti: a) se prepustiva tupatam dinamiki in knjigo predebatirava v naslednjih xy letih ali b) zberem toliko poguma, kot ga še nikoli za nikogar nisem, in mu dam svojo cifro, da se bova skoordinirala, v katerem vagonu kdo sedi in najino sopotništvo ne bo več naključno. Je trajalo spet najmanj en mesec in potem je sedel par sedežev za mano; nisem ga videla, sem ga pa začutila (bržkone posledica vsebine tiste čudne knjige), načečkala svojo cifro in mu listek zmečkala v dlan. Odcokljala z vlaka v premišljevanju, a je normalno, da sem pri dvaiinštiridestih letih svojo telefonsko prvič dala nekomu, ker sem si res želela stika z njim. Z Njim!
Je minilo precej časa. Tedni? Meseci? Ko je končno zažvižgal sms, da bi vsebino knjige morda vseeno in vendarle pripeljala do smiselnega sklepa. Huh! No … pa sva. Pa ne samo tiste knjige. V pogovorih sva prejadrala tudi bosanske pragozdove; pa filme in pesmi in knjige. Mnogo njih. In potem mi je dal v roke Rumija in jaz nisem vedela, kaj bi s tem. Z Rumijem. Z Njim. Ne berem poezije sploh, ampak tisto … tisto je bilo ljubko vitalistično, vseprežemajoče preprosto, notranje doživeto in upajoče. Sem se spotaknila čezenj, ko sem izstopila z vlaka in mu v naročje odložila Rumija. In sem vedela, da od zdaj nič več ne bo tako, kot je bilo. A veste tisti drobni hipi, ki jih ne načrtuješ, ne pričakuješ, še celo želiš si jih ne – pa te objamejo in pihnejo v eno drugo percepcijo življenja. Živo! Žgečkljivo! Poredno!
Potem pravzaprav ne vem več, kdo je kaj rekel ali napisal. Sem rekla, da ni običajen. Je rekel, da je Bambi. Okej, Tajgr z napako – ampak zame je Bambi. Mehka, topla, igriva kepa v lupini dvometrskega hrusta. Eden najbolj lucidnih ljudi, kar jih poznam. Človek z navihano domišljijo, ki me prestavi na najvišje obrate in moj možgan vodi k novim spoznanjem. Mož, ki še vedno strmi v zvezde in ne bo nikoli končal v okrogli posodi kot zlate ribice. Občudujem njegov um, preskakovanje njegovih misli, srfanje njegovega glasbenega okusa, križarjenje njegovih literarnih aluzij. Eden prvih komadov, ki mi jih je poslal, je bila Per Lucia; takrat sem se zavedela, da sem se še vedno sposobna cmerati za prazen nič. Jokati ob glasbenih spominih na mladost. Juhu, še sem živa; in ni me pojedla čustvena anoreksija. Potem … no, potem se je zgodila Kao ptica na mom dlanu; in tisti dan nisem jedla in nisem spala in še naslednji dan sem se spraševala, a se res ne znam vzeti skupaj in se obnašati normalno. Ne, nočem se; ne bom se! Hočem čutiti življenje; hočem najine krejzi pogovore in njegove popkulturne eskapade in svojo besedno inflacijo. Bambi, eden redkih ljudi si, ki me razumeš. A se tudi tebi zdi, da jaz razumem tebe?
