Konec junija sem tako rekoč povsod, še na pasjih sprehodih, poslušala, kako je bilo na šolskih obletnicah. Koliko deklet iz generacije je že babic, kakšne hiše in vikende in avtodome imajo, kdo živi v Angliji ali Indoneziji in kdo se ni premaknil niti metra, koliko sošolcev je naredilo samomor. Ja tudi to; in ne samo eden. Obletnico nevemčesa je imela celo mama, zelo verjetno se srečujejo še po petdeset plus letih. Da se jaz ne spomnim imena niti enega sošolca, najbrž ni potrebno napisati, kajne; seveda tudi na nobeni obletnici še nisem bila. Pojma nimam, ali jih obeležujejo. V bistvu me ni bilo niti na lastno maturo. Ali valeto. Ne spomnim se, s kom sem sedela v klopi, še vedno pa na izust tudi sredi noči odrecitiram, kaj sem čečkala po šolskih mizah. In kaj je bilo zapisano na prvih straneh vseh zvezkov. Vsaj od osnovne šole dalje.

Ognuno sta solo sul cuor della terra
trafitto da un raggio di sole:
ed è subito sera.

Salvatore Quasimodo me je kot mulo naučil, da vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden: in je takoj večer. Da torej, prvič, življenje za en klinc kratko traja, ter, drugič, da ga preživimo sami. Obstaja sicer tudi tretjič, tj. da je življenje srce parajoče lepo, ampak a je res treba tega, da fajn stvari prej ali slej bolijo? Ker smo notorično nagnjeni k temu, da iz reda delamo kaos in sfižimo vsako ravnovesje, češ da smo zares živi šele, ko trpimo? A dajte no, jaz bi povsem znosno shajala tudi brez problemov.

Z leti sem razvila še kar jebivetrsko ignoranco do vseh sort zapletenosti in z varne distance reagiram na dogajanje okrog sebe. Če reagiram. Večina stvari nekako mine; viharji se poležejo, nevihte unesejo in solze posušijo, vznemirjati se za vsako figo je nepotrebno. Poznate občutek, ko si popolnoma umirjen, medtem ko svet okrog tebe cepeta, ker bi rad to ali ono ali ker je ta ali oni rekel to pa to? Neprecenljivo, vam povem, ko kakor hrast stojiš sredi bojnega polja in tam stojiš tudi, ko jih polovica pade, zbeži, obupa ali drug drugega vleče za lase. Hočem reči, ohraniti mirno kri je kar pomembna sposobnost – ne prepreči samo čira na želodcu, ampak omogoča precej osrečujoče srfanje po valovih vsakdana. Malo gor in malo dol pa tako naprej.

Kakor življenje gredo tudi hribi gorpadol; in se ne dajo prav dosti motiti in skratka težijo k temu, da so v ravnovesju. Ravnovesje je podcenjeno! V področje nad Venzonasso sem se zatreskala pred leti. Prav kakor v Rezijo. No, ampak saj gre za sestrski dolini; divji, povečini slabo prehodni, dolgi, samotni. Grebena med njima nisem prav dobro poznala, me je pa že dolgo imelo, da bi naredila nekakšno prečenje. Slaba stran prečenj je, da začneš na enem koncu in končaš nekje drugje, vmes je pa vsaj kak hribovit okljuk, kar po cesti pomeni čisto preveč kilometrov za preprosto logistiko. S tekaškimi kilometri so projekti prečenj večjih področij postali dosegljivejši – ko sem ob neki popoldanski kavi razgrnila karto 027 in jo najprej, revo ubogo, malo polepila, ker že razpada, nato pa se zazrla ob Venzonasso, je možgan pričel risati možne kroge ali osmice, ki bi prečili čim več tiste moje krasne zelene divjine.

Del pod Velikim Karmanom (Monte Chiampon) me je začaral na Trail 3 castelli. Vam povem, nekajkrat sem šla na kolena in poljubila tisto pravljično gozdno zelenilo; tako prvinsko divje in samotno in neobljudeno. Tekla sem, a mi je bilo škoda teči. Želela sem, da traja. Takrat sem si rekla, ok, pa saj se bom še vračala. Vrnila. Hodila tam okrog. Prvotna zamisel tokratne avanture bi šla mimo casera Navis, neke prav genialne variante pa nisem skombinirala. Napisala sem sporočilo KLM (mimogrede, telefona še vedno nisem osvojila in sem človek mailov, tako je), ki je predlagal izvrstno krožno pot. Poudaril, da bom uživala. KLM je velik mož in žanje velik del spoštovanja, ki ga imam na zalogi za druge ljudi. Krasen človek, dober mentor – ne samo v zadevah gora, ampak tudi glede življenja nasploh. Umirjenost pa ne sekirati se pa živi zase in ne oziraj se na druge očitno pridejo s kilometri, pretečenimi tam gori.

Kadar se nekam odpravim sama, običajno vnaprej malo zapaničarim. Če drugega ne, me skrbi, kako bom parkirala. Dragi moji, ceste po Reziji niso primerljive niti z gozdno vlako v mojih domačih hostah, in ko človek enkrat obvlada manevriranje vozila po njihovih kvazi voziščih, bi moral dobiti najmanj srebrni vozniški izpit. No, ampak tokrat je bilo izhodišče v Borgo Povici, kar se sliši kot solidno naselje, koder zagotovo vozijo tudi smetarska vozila. Ki so zagotovo večja od moje kište in bom skratka zmogla parkirati. Zadnji del predlagane trase sem dobro poznala s pohajkovanj na Monte Cuzzer (Kucer) in sem ga najprej obkljukala. Vmesni greben me je osvajajoče vabil, ta večje dva kuclja bom menda tudi ja zmogla, četudi v supergah. Zapičila pa sem se v vzpon po 702, ki je bil označen z najmanj EE in neki skalni skoki in težka orientacija in celo lestev so bili omenjeni. Jao, a bom jaz to zmogla? KLM je bil odločen, da ja, seveda. In sem si rekla, ok, Majči, zmogla boš.

In sem! Pot na Forca Slips je celo nekaj najlepšega, kar sem zadnje čase hodila. Tekla. Plezala. Smerna tabla mi je naračunala dobre štiri ure vzpona, na prekrasnem zelenem sedlu pod Lopičem (Monte Plauris) pa sem bila dve uri po štartu. Meni ni toliko do vrhov, res ne, poti, kot je 702, so smisel mojih vandranj! V opisih opozarjani skalni skok je bil prekratek, komaj sem dvakrat postavila nogi, ga že ni bilo več. Toliko, da človek spet pride na okus, kako bi bilo fajn kaj splezati, mhnja. Pot do lestve me je spominjala na kak del iz iger brez meja in lojtra prav tako. Medaljo tistemu, ki jo je postavil! Podobnih kratkočasnih vložkov je na celotni poti še kar nekaj; prečenja podrtih grap in izruvane zajle in stezice, ki se kar nehajo in tako naprej. Na planini Lanis sem bila zelo verjetno prva letos, a sem skorajda po filmsko našla pot. V prvo, brez izgubljanj! Ko sem se počutila še kar izgubljeno sredi vse tiste zelene solate tipa kopriv, sem si pred oči priklicala Kraljestvo vzhajajoče lune (Moonrise Kingdom) – ali sem tabornica ali nisem? Seveda sem! In sem žvižgajoč in ekstremno dobre volje čisto prehitro stala na Slipsu.

Najprej sem obrnila na Lopič (Monte Plauris) in se zatreskala v njegov greben proti Pušji vasi (Venzone) in seveda se bom ničkolikokrat vrnila. Stojiš tam gori in gledaš ves svet in ves svet ne vidi tebe in ne ve, kako neskončno srečen si med cvetjem in oblaki in samo segel bi malo višje in bi lahko zlezel v nebo. Ja, tako lepo je! Rumeno in vijoličasto in belo in roza in tudi malo modro. Dišeče! Prijazno zelenilo me je spremljalo vseskozi v nadaljevanju, ko sem obhodila greben do Javorja (Monte Lavara). Malo gori in malo doli in malo kak obvoz, ker je bilo po grebenu preveč razsuto ali sem se spomnila, da me je grebenov v bistvu strah, četudi jih imam hkrati najraje. Vogšček (Jôf di Ungarina) mi je ukradel srce: en lev kucelj, nepomemben, a hkrati tako zelo lep. A veste tisti občutek, ko ti nek kraj za vselej ukrade srce? No, to. Malo sem se valjala v objemu njegovih mehkih trav in žmurkala v sonce in se smehljala ter se domislila, da če slučajno morda kdaj umrem, prosim, nesite moj pepel na Vogršček in me posujte malo na rezijansko stran in malo proti Venzonassi. Pa ni ga placa, kjer bi raje preživljala večnost!

Prek Jôf di Confin sem malo pretekla, malo pošodrala in malo poplezala do Javorja (Monte Lavara). Skale je božalo toplo julijsko sonce in četudi sem vseskozi pazila, da ne bom stopila na kakšno kačo, razen cvetličnih preprog kaj dosti življenja nisem videla. Še klopov ne, heh. Razgledi? Razgledni; divji, vsenaokrog. In še par ovinkov naprej. Ko sem v daljavi prepoznala Lopič (Monte Plauris), se mi je prvič tistega lepega dne zazdelo, da bo tole pa ena precej dolga avantura. Vode sem imela dovolj in do jesti mi kaj dosti ni bilo; sem preklopila v varčevalni način porabe glikogena, da med tekom ne mučim želodca s prebavo. Prej ali slej se je bilo treba premakniti s skalnega prestola, od koder sem s pogledi božala tako ljube mi kraje; obljubila sem jim, da se še vrnem. V supergah in v gojzarjih in s ta velikim fotoaparatom in morda celo s knjigo, ki jo bom prebrala tam gori.

Sem tlesnila oblakom poljubček v slovo in se spustila. Na sedlu Campidello sem pogumno zajela sapo in se s tekaškim korakom spustila proti caseri Rio Nero. No, tako gladko tudi ni šlo: sprva sem se vsakih nekaj metrov ustavila in se zazrla nazaj in potem sem pričela hlipati in so me zalile solze. Sploh ne vem, kako sem sposobna iz ljubega nič jokati; ali pa v bistvu vem, da zato, ker je bilo tako lepo in so slovesa, četudi le od kucljev, pač težka. Solzna. Hlipajoča. Brisala sem solzne oči in si prigovarjala, da itak ni konec sveta in se bom še vrnila in da ne smem jokati za vsak drek. Potem je pred mano pričela bevskati belka in ko sem dešifrirala, zakaj je tako jezna, sem pred sabo zagledala njeno drobno pišče, ki se hiti skriti v zeleno goščo. Sredi poti! Belka je gnezdila sredi poti; v taki divjini sem bila, da imajo ptiči mladiče sredi poti, saj tako ali tako nikogar ni. Razen cmerave mene, ki se ne morem odločiti, ali bi ostala kar tam in postala belkin mladič, ali bi se vendarle odpravila namočit noge v čarobni Rio Nero.

Tekaški del predstavlja polovico celotne trase in čisto prehitro je bilo konec tekanja po vsem tistem mahu in iglicah in ob žuborenju potoka in slapiščih in skozi bukov, pozneje borov gozd. Hribi v supergah imajo svoj čar! Korak je lažji in tekanje je krasen način gibanja. Ne gre za to, da moraš čim prej narediti neko razdaljo, tekanje omogoča, da človek tako razdaljo sploh lahko naredi. V enem dnevu doživi lojtro na 702 in namaka noge v najbolj magični rezijanski rečici. Osvobajajoče lahkotno je tekati po grebenih in deliti poti z belkami; in pravzaprav se ti zdi, da boš, prav kakor ptica, zdaj zdaj poletel še sam. Lahkotnost bivanja je osvobajajoča in zasvojujoča, peza vsakdana nas pač čisto preveč tišči navzdol in biti svoboden kot peresce je osrečujoče. Bemtiš, da je res! Kakor je greppismo kulturološko in civilizacijsko specifičen odnos do življenja, tako je tudi trail tekanje prej stanje duha in filozofsko gibanje kot športna dejavnost.

Pretekla in prehodila sem okrog 36 km ter D+ 2600 m. Če vas mika … pot pod noge, krasna krožna trasa je!

Post Views: 2.680