Fleksibilnost ednine je v življenju precejšnja prednost: počneš, kar se ti zljubi in kadar te prime. Postaviš plan A in potem si po kavi premisliš in zvečer spakiraš nahrbtnik za varianto C. Pa ni treba sklepat kompromisov glede radijskega kanala ali daljinca. Ko se človek enkrat navadi na svobodo, jo je hudič vnovčiti za kaj drugega, četudi za toplo dvojino. Ali zapeljive žmigajoče oči. Pogovarjanje s pogledi je totalno kul tudi, ko je človek bližje petdeset kot štirideset! Z leti postane sestavljanje pohištva iz Ikee ali popravljanje bojlerja nekaj, kar kotira kot manjše zlo od borbe za zadnje ostanke zobne paste. Hočem reči, ja, seveda mi gre zamenjava pralnega stroja na živce, ampak mine v dobri uri. Tip pa ni stvar, ki jo zvečer ugasneš in je potem ni več; ampak kar je. Je imeti sopotnika uporabno? Praktično? Svoboda povzroča zasvojenost; klinc, tako je. Preskočila sem ljubezen, vem. Od samote človek postane sila pragmatičen in se ne sekira za stvari, ki jih ni, ampak uživa v trenutkih, ki so. To pa je pravzaprav zelo dobro, kajne: da je človek zadovoljen s tistim, kar ima.

Poletja so vedno malo nora. Po moje smo opiti od dolgega dne in žametne toplote in tega, da za odhod ven ne potrebuješ preobrazbe v medveda, ampak zadostuje par kosov oblačil. Hop in že si zunaj in srkaš svet in življenje okrog sebe; hodiš s hriba na hrib in vmes piješ limonado ali namakaš noge v potoku. A se tudi vam kdaj zdi, da se poleti zgodi bistveno več stvari kot pozimi? Junija ob šestih popoldne tekam naokoli ali sprehajam psa, tačas decembra skorajda vlečem veke narazen, saj se mi zdi, da smo sredi noči. Komaj sem pospravila za nočno avanturo od Mokrin do Trbiža, že sem pakirala za raziskovalno hribovanje. Malo nor vikend je bil. Sprva sem načrtovala le pohajkovanje s psoma in en dober lauf; izkupiček sobote in nedelje pa sta bila nočni maraton in samotno brezpotje Zahodnih Julijcev. Včasih se mi zdi, da sem pokasirala vso sranje tega sveta, potem pa pridejo dnevi, ko sem rojena pod srečno galaksijo. Nakar pod črto ugotovim, da je življenje serija vzponov in padcev in dolinic med njima. Trenutno jaham srečni val in vem, da bom naslednje brezno preživela. Na koncu je vse dobro!

Stefano mi je pisal, če grem naslednji dan v Julijce. Peljala sem se iz Trbiža, po dobrih 30 urah budnosti nisem več dobro vedela, ali nisem brez spanca že kar kako leto ali dve. Pa ne zaradi utrujenosti, zaradi intenzivnega utripanja pod kožo, močnih vtisov, sortiranja številnih informacij. Vozila sem na obroke in med enim od postankov prebrala Stefanovo sporočilo, naj pridem, če želim. Seveda želim! Naj pridem čez par ur, v katere moram poleg priprave na turo in pakiranja (bljak, še vedno ga sovražim) očitno stlačiti vsaj kako uro spanja. Mi je uspelo in seveda mi ne bo nikdar žal; spanje ni ravno vrhunec življenja in Stefano ne reče ravno vsak dan, če kam greva. Napisal mi je, kam bi šla, ampak sem bila tako prijetno zmedena od vsega, da se nisem niti trudila zapomniti, kaj šele poiskati na karti. Stefano je stručko in poznavalec in človek, ki mu zaupam svoje življenje. Mhm, tudi taki ljudje so, ki jim na pladnju dam sebe od glave do peta. Zato je bilo tisto, kar je sledilo, naravnost filmsko. Juhu, po dveh kilavih letih precej neuporabnih spoznanj se mi spet dogajajo nora naključja! Spoznavanja, ki obračajo liste in puščajo pečate in alkimistično spreminjajo brezvezni pesek rutine v zlato neminljivih spominov. Emocij!

Ko sva robo zmetala v njegov avto (jaz sem pač zanič voznik, ki ne obvlada niti regionalne ceste) in se odpeljala proti Patocu, me je začelo vse bolj resno zanimati, kam sploh greva. In ko sva se pričela vzpenjati proti Baretki, mi je postajalo vse bolj jasno, da bo tole epohalna tura. Stefano je občasno iz žepa potegnil list z opisom in jaz sem se delala, da mi je vse jasno, četudi pojma nisem imela, ali morava iti levo ali desno in kaj vsa tista skrivnostna navodila sploh pomenijo. A govorijo o zobu ali skali ali skalnem zobu ali kaj, bila sem čisto preveč vznemirjena za dešifriranja. Eto, zato je pa tako fajn hoditi s tipi, ki obvladajo: Stefano ve vse in moja naloga je le, da sodelujem pri tempu in z zabavnimi vložki. Glede tempa ni težav, glede zbijanja štosov tudi ne — moja italijanščina je zmagovalka v pobrkavanju približno enako zvenečih besed. Rezultat je potem sicer malo slabše razumevanje, a veliko dobre volje in čisto prehitro minevanje časa. Ko sva prišla do križišča, ki ga je Stief iskal na pomečkanem pildku in me še kar argumentirano skušal prepričati, da morava iti še malo dalje, je bilo meni kristalno jasno, kam morava zaviti. Kje stojiva. Dragi moji, kot strela v srce me je zadelo spoznanje, da me pelje na vrh, na katerega želim stopiti ene pet, če ne deset let. Naključje? Usoda? Usoda, seveda! Preplavil me je katarzični navdušitis in četudi Stefano pojma ni imel, kaj mu razlagam, je vseeno pogledal kamen, ki sem mu ga vztrajno kazala. Na njem je namreč pisalo … Cima Robinia! Najina čima!

Od tu naprej se je začela nepozabna dogodivščina. Poplezavanje po suhi strugi Rio Livinal, graparjenje čez ogromne skale in tupatam kak obvoz skozi gozd so bili nagajivo zabavni. Joj, kako krasno sva se ujela! Jaz sem mu vmes uspela odrecitirati vsaj polovico svojega precej zafuranega življenja in kadar sem se zaštrikala z iskanjem besed, sem uporabila obilno kriljenje z rokami, utripanje s trepalnicami in kak dramatičen vzdih, pa sva do prihoda v krnico Livinala drug o drugem vedela že skoraj vse. Amfiteater v zatrepu mi je vzel dih. Ukradel srce. Kakšna veličastna divjina! Stefano je resen mož in zato se nisem obešala po njem in sem od navdušenja cvilila pač samo navznoter. Dokler nisem eksplodirala in tulila che bello tja v stene in so stene vračale navdušene odmeve. Stefano se je malo čudil in malo mu je bilo všeč in malo ga je skrbelo, kako bova prišla na vrh. Jaz pri orientaciji prav dosti pač nisem sodelovala, sem bila pa vsaj občasno toliko tiho, da je lahko premišljeval. Ter mi povedal, da so na mestu, ki me je tako navdušilo, nekdaj pasli ovce. Seveda sva našla pravo pot in tudi ko se je zazdelo, da sva se izgubila, naju je našel on ali jaz. Mojster za iskanje pred časom obrezanega ruševja sem postala! Prebijanje čez zelene vzmeti ni bilo vseskozi zabavno, zato se je Stief modro odločil za obrezovanje. Da bova midva lažje napredovala in da bodo tisti za nama lažje našli pot. Saj me poznate, jaz in žage oziroma orodja nasploh … Mislim, da imam fotografij Stefana, ki žaga, vsaj toliko kot vseh ostalih fotk skupaj. Heh, pravi moški so tisti, ki obvladajo temeljna moška orodja, kar žaga zagotovo je!

Proti vrhu sva prišla brez izgubljanj, če bi bilo po moje, bi pot še malo trajala. No, ampak enkrat sva pač prišla na greben in potem je bilo do vrha le še par korakov. Tisti, ki vas zanima tudi pot, ne samo moj notranji svet: po strugi Livinala skoraj do vrha oziroma do tam, kjer se na levi vidi krasen bukov gozd. Skozi gozd za rdečo oznako in čez podrto drevo do steze, potem pa stezosledsko po njej do zobne škrbine v grebenu, kjer še vedno v levo navzgor med obrezanim ruševjem. Kdor bo iskal obrezano ruševje, bo varno in udobno prišel na vrh. In potem … in potem bo krilil od navdušenja, Cima Robinia je namreč zares krasen vrh! Stefano je vljuden človek (z mnogimi krasnimi lastnostmi), zato mi je dal prednost, da sem prvi korak na vrh naredila jaz. Juhu! Juhuhu! Ponovila sva poštevanko vrhov in četudi me je vse skupaj zares zanimalo, sem bila preveč pijana od vsega lepega in si prav dosti nisem zapomnila. Prepričana sem, da se bom še vrnila, torej bom kje je kaj test opravila tedaj. Tokrat sem si pa vzela privilegij čistega užitka: jaz in divjina in divjina in še več divjine in Stefano. Brezpogojna sreča; trenutki, ki se ti vtetovirajo v možgan in bodo nesmrtni opomnik, kako malo je treba za veliko srečo. Odmeve sem povadila tudi z vrha, tulila sem predvsem, kako se imava lepo in kako sem srečna. Malo v slovenščini in malo v italijanščini. Na star kos škatle od piškotov, ki je služil kot vpisna knjiga, sem zapisala najini imeni. In med obiskovalci zadnjih let prepoznala ljubega gornika. Tistega, po čigar vrhovih hodim; za njim. Zelo posebna srečevanja, hvala, Miro!

Četudi sem se delala, da ne slišim, je bil v nekem trenutku Stefano z znakom za odhod dovolj jasen, da je bilo mojega ničneslišim sprenevedanja konec in sem ubogala in šla za njim. Pravzaprav sva med spustom ugotovila, da Stefana ubogam povečini vse in se mi njegova navodila zdijo smiselna, potrebna in dobra. Ne zgodi se prav pogosto, da čisto nič ne trmarim po svoje. Spusta po Livinalu je bilo prekmalu konec; jahanje skal in neškodljivo nagajanje sopotniku in pokljanje vejic pod nogami so pomembna hrana za razigranega otroka v meni. Izjemno radožive volje sem bila in še dobro, da se v vsem svojem dobrovoljnem poskakovanju nisem kam zvrnila. Stefanu sem pripovedovala, kako sem majhna palčica, ki živi v Livinalu in preživlja dneve s skakljanjem po strugi. Modri mož je ugotovil, da tako strašno majhna pa tudi nisem. Rešila me je primerjava z veličastnim obličjem narave, s čimer se je strinjal. In tako sva imela debato na debato vso pot navzdol. Šestindvajset kilometrov poti je bilo, kar dovolj priložnosti za pogovore. Spoznavanja. Odkrivanja. Raziskovanja! Narave. In drug drugega. V bistvu se lahko spoznavaš celo s tako minimalnim znanjem italijanščine, kot je moje. S pravim mojstrom se marsikaj da in Stefano je potrpežljiv človek in se je trudil razumeti vse moje napol povezane stavke. Tam nekje na Forca Galandin sem poznavalsko ugotovila, da sva edina človeka daleč naokoli. In je dejal, da tudi če sva edina, sva prava. Ja! Midva sva prava človeka! Za skupaj v hribe iti. Za italijanščino se učiti. Za fajn se imeti. Že dolgo nisem bila tako sproščena in po moje nisem bila edina ta vesela in zadovoljna izmed naju. Med zobanjem jagod, iskanjem italijanskih besed za liste in iglice in vrste drevja in še marsičesa, kar mi je prišlo na pot, sva počasi sestopila. Ta človek je pa res kul in enkratno je iti z njim v hribe, sem si mrmrala v avtu na patoških ovinkih. On pa je glasno vprašal, če sem za to, da še kdaj kam greva. Seveda, seveda! Pesti sem stisnila od navdušenja in čisto potihoma zahlipala od sreče. Občutek, da z nekom lahko deliš navdušenje nad hribovsko divjino in jo celo skupaj doživiš, hej, pa to je ja smisel življenja!

Na koncu emocionalne štorije po Majino pa še par tehnikalij. Pot 620 je uradno neprehodna, neuradno pa ji nič ne manjka, celo v boljšem stanju je kot ob mojem obisku junija 2015. Na nekaj mestih je potrebna previdnost, paniko pa pustite kar doma. Morda boste morali dati roke iz žepov in stopiti preudarneje kot na mulatjeri, nobeno mesto pa ni neprehodno in tudi izjemno nevarno ni. Po pameti, tako kot povsod, pa bo vse v redu.

Post Views: 2.179