Eni hribi so taki, da pogledam na karto in grem na pot – za področja, ki jih poznam, mi je ljubše del raziskovanja prepustiti presenečenju. Odkrivanju. Navdušenje ob nečem novem, nepričakovanem, morda celo neslutenem je pač sladko. Če se zmotim, zaidem ali napačno ocenim, se brez travmatiziranja obrnem. Nisem obremenjena z brezhibnostjo opravljene trase in prav nič hudega, če vrha ne dosežem. Smisel hribovskih dogodivščin je v užitku na poti, ki jezdi na krilih svobode, vrh ali cilj pa sta le končna točka in ne razlog za pot. Ne zbiram, ne vpisujem, ne seštevam; samo sem in se veselim prisotnosti tam gori. No, ampak so pa tudi poti, ki jih obsesivno načrtujem, v detajle raziskujem, brskam za opisi, iščem informacije. Dneve, tedne, mesece. Leta. Cuel de la Bareta je bil en tak mitični kucelj zame že, hm, najmanj tri leta. Ko se mi je zdelo, da sem pripravljena za pot v samotno in divjo preteklost nad Patocom, me je leta 2013 za par dni prehitel požar, ki je divjal na širšem področju med Pecolom in Patocom. Potem … potem je bilo pač vse požgano in podrto in zaprto in ni bilo varno iti. Proti koncu leta 2014 mi nihče ni znal prav dobro povedati, a pot CAI 620 je prehodna ali bi bilo prečkanje (pre)nevarno. In so minevali meseci in debela mapa z etiketo Cuel de la Bareta se nikakor ni premaknila v arhiv, ampak je vztrajala na moji mizi. In nekega lepega junijskega dne sem si rekla: grem!

Na pot sem povabila jamarja Markota, se mi je zdelo, da bi dogodivščina z Baretke lahko odtehtala transcendentalno izkušnjo z njegovimi jamami. Hočem reči, želela sem mu pokazati del sveta, ki bi lahko bil tako divje očarljiv kot njegovo podzemlje. Večer pred odhodom sem skorajda panično guglala za letošnjimi fotografijami prehoda grape Rio Fontanis, ki me je najbolj žulila, in opisi o strašljivi zračnosti in podrtosti mi niso bili prav nič všeč. A sva si rekla, pojdiva vsaj pogledat, če ne bo šlo, se bova pa obrnila. V dobri družbi bo pot v vsakem primeru lepa – ne glede na to, kam naju bo pripeljala. Do konca odobrovoljila me je vožnja do Patoca po strmi asfaltni cestici v najboljši italijanski maniri. Avto je dolg in sicer odličen voznik je moral par ovinkov popravljati; sovoznica se je polglasno muzala in hkrati navdušujoče ploskala odličnemu šoferskemu podvigu. Sva parkirala, se opremila, v žep sem zložila še papirček z opisom poti in smo jo mahnili po poti CAI 620. 620 in jaz, končno! Hecno, ampak orientacijsko še najtežje je bilo prebiti se skozi visoke trave v vasi, pa tudi tisti makadam iz opisa, ki se nad vasjo vije v desno, je nekam dolgo trajal. Ko je pred vodnim zajetjem levo navzgor prešel v mulatjero, dvomov, da sva na pravi poti, ni bilo več. Markacij do tja ni, verjetno jih je ožgal požar. Prav zelo slikovito mulatjere, edinega strmejšega dela potepanja, ne morem opisati, ker sva se vse do Rio Fontanis prebijala čez pogorišče: podrta drevesa, načeta pot, od udobne gorske romantike bolj ali manj le zogleneli ostanki.

Ampak … meni se je tako zdelo še bolj očarljivo! Divje! Prvinsko! Na vsakem zavoju mulatjere sem povnanjala svoje navdušenje nad rastjem, ki se je bohotilo iz tal in preganjalo črnino ožganega lubja. Vsak konec je konec koncev tudi nov začetek – po požaru nad Patocom klije novo življenje. Zeleno, vijoličasto, rumeno. Dišeče! Življenje vedno najde pot; samo zaupati mu je treba. Biti optimističen. Gojiti vero. Upanje. Zanos se mi je naselil v pljuča, občudovala sem nasade cvetlic in preproge mahovja, pod kožo se mi je zalezel občutek, kako rado ima življenje te kraje. Ni jih pustilo na cedilo, kje pa, obnavlja in prenavlja in na novo naseljuje. Dvignila sva se do stika z Via Alta Raccolana, ki pripelje s Pecola, zavila ostro levo in naslednjih precej kilometrov in precej minut uživala v najlepšem delu ture: v prečki, ki skoraj vodoravno obkroži Monte Jovet in se zaključi nad Forca Galandin. Tu se začne prečenje razdrapanih grap, razbitih hudourniških strug in prebijanje čez peščene plazove. Jeklenic, ki so nekdaj lajšale prehode, ni več oziroma so potrgane ali izruvane. Ta del poti tehnično ni zahteven, ima pa nekaj izpostavljenih, sitnih mest, čez katera se je treba prebiti previdno. Ni pa tako zelo hudo, kot opisujejo spletne fotografije – marsikje v naših hribih je mnogo podobnik divjih grap in sotesk, odnešenih poti, podorov in plazov. Prehod čez Rio Fontanis je pravzaprav še najmanj problematičen; četudi je stara pot odnešena, podrta in skratka neuporabna, je nekoliko višje nadelana nova, ki je dobro vidna in je bila v času najinega obiska tudi solidno utrjena. Ko se nama je oddahnilo, da pod sabo nimava več tisočice, četudi, da ne bom pretiravala, prav tako zelo zračno tudi ni in je prostora za varen korak več kot dovolj, sva obhodila Cuel de l’Aneit in se po prečkanju Livinala zagrizla še v finalni breg pod vrhom. Sklepni del vzpona je bil zeleno romantičen, pogorišče se je vilo že daleč za nama, obkrožala pa naju je pravljična idila sredi nekoristnega sveta. Vse je dišalo, cvrčalo, kipelo od življenja in vitalizma.

Vrh, vrh, vrh! Planotast vrh Cuel de la Bareta po Kugyjevih besedah nudi enega najbolj fascinantnih pogledov Julijcev – na severna ostenja Montaža nad Dunjo. Za njim se vijejo Strma peč in samotna skupina Jovetov, na drugi strani Dunje lok Naborjetskih gora, za njim skupina Grauzarie in Sernia, pa skupina Zuc dal Bora, pa v Rezijo in greben Muzcev za njo sem dolgo, dolgo zrla. Če rečem, da je vrh planotast, ne pomeni samo, da je raven, dejansko je zelo zelo prostoren in kar kliče po skakljanju z enega konca na drugega. Mizo in klopci je Marko obložil z dobrotami, ki jih je skuhal za enega najsrčnejših podvigov: jedla sem tako dobro, kot le redko jem, in to z najlepšim Montaževim profilom v ozadju. Od zgoraj naju je božala modrina, po kateri so se fotogenično pasli beli oblački, pod nama se je mehko zelenilo prepletalo z rumenimi cvetovi. Življenje, kakšno optimistično življenje se je bohotilo vsenaokrog! Prekladala sva se s klopce na kamne in s kamnov nazaj na klopco, da bi tristošestedeststopinjsko použila božansko panoramo. Preden smo se do naslednjič poslovili (od vrha, od vrhov okoli vrha, ob občutij), smo odčelkali še en giro po jarkih pod Baretko. Tam okoli je namreč polno ostankov kasarn, kavern, jarkov in utrdb, saj je na vrhu Cuel de la Bareta, ki ga je obiskal celo italijanski kralj Viktor Emanuel III., med prvo svetovno vojno gnezdila italijanska garnizija. S te topniške trdnjave so granate letele po avstrijskih položajih v Kanalski dolini. Če planotasta pojava morda res ni impresiven vrh, pa so ostanki prve svetovne vojne na njej eden najpomembnejših ohranjenih vojaških sistemov v Julijcih.

S sestopom nazaj v Patoc sva zaradi čarobnosti trenutka precej zavlačevala; se mnogo ustavljala, komentirala to in ono, povnanjala svoje navdušenje in očaranost nad divjostjo pobalinskih Jovetov, neukrotljivimi pobočji, kavbojskimi grapami – kot bi bili kraji okoli naju iz nekega drugega sveta. Odmaknjeno, samotno in romantično! Mnoge poti tam okoli žal samevajo, so ali bodo opuščene in zaprte, kajti sekcije CAI jih zaradi visokih stroškov vzdrževanja po vsakoletnih podorih, plazovih ipd., slabe obiskanosti in objektivne nevarnostni bolj ali manj ne vzdržujejo več. Najbolj divji zahod Zahodnih Julijcev je tole; začara, očara. Uroči! Bil je eden tistih dni … ko ujameš vedno v nikoli. Prav dober jamarsko-hribovski tim sva bila; se vrneva. Recimo … na Cima Robinia po grapi Livinalo.

Dopis iz leta 2018 s poti na Cimo Robinio: Pot 620 je uradno neprehodna, neuradno pa ji nič ne manjka, celo v boljšem stanju je kot ob mojem obisku junija 2015. Na nekaj mestih je potrebna previdnost, paniko pa pustite kar doma. Morda boste morali dati roke iz žepov in stopiti preudarneje kot na mulatjeri, nobeno mesto pa ni neprehodno in tudi izjemno nevarno ni. Po pameti, tako kot povsod, pa bo vse v redu.

Post Views: 701