Šlo se mi je na zahod v hribe, a ni se mi dalo prezgodaj vstati, ker sem želela zjutraj en na izi zajtrk, po popoldanskem povratku pa imeti še dovolj časa za eno lekcijo kvačkanja. So mi zadišali Zahodni Julijci tam okrog Ukev/Ugovizze v Kanalski dolini, pa se je prst na karti Tabacco 019 ustavil na Podgorskem vrhu/Monte Nebria. Zvenelo je dovolj kratko in dovolj levo, da sem veselo zamežikala ob najdi na zemljevidu, za povrh je obetalo še prijetno potepanje po decembrskem sončku. In razglede. Mnogokrat uživam v večurnem potikanju po hosti, priznam pa, da mi na vrhu paše razgledovati se daleč naokoli in meditirati zroč v daljave in širjave. Okej, saj priznam, da nisem ravno ekspert v kakem zaresnem meditiranju, ampak tako pač rečem, kadar želim opisati stanje ooo-janja in iii-janja na vrhu, ko pogledi zaplavajo in se razkrije razsežnost sveta. Ne vem, morda je pa v človeški naturi to, da se iskreno veselimo spoznanja, da svet seže precej dlje kot do sosednjega ovinka.
Skratka … Podgorski vrh je tista neugledna osamljena vzpetina, ki se ne dviguje prav visoko nad dolino, a je vendarle zelo izrazita; tisti od daleč vidni osamelec, ki kakor utrdba ždi sredi Kanalske doline. Malce sem motovilila z iskanjem izhodišča, sem pač talent za iti levo, kadar bi morala zaviti desno, pa v avtu itak svet čisto prehitro brzi mimo mene. No, ampak sem našla parkirišče in potko in vrh. Vrhovi so pravzaprav vsaj trije, razgibani in slikoviti kot kaki veliki visokogorski sosedje. Na glavnem vrhu je visok, umetelno izdelan križ zelene barve, ki se je kopal s soncu iznad Poldašnje špice; par korakov od njega stran je še en vrhec, ki bdi visoko na dolino, na njem je lesen križ. Na vzhodnem vrhu pa je poleg nizkega križa še klopica – človeka res prime, da bi posedel in odpočil misli na Karnijcih na eni strani in Zahodnih Julijcih na drugi. Daleč se vidi in vse naokrog. Psoma sem metala žogici, škljocala s fotoaparatom in uživala v vonju črnega bora. Evo, to imam tako rada v teh koncih: ta krasni vonj, ki boža nosnice in prikliče v spomin najlepše otroške spomine na morje. No ja, borovci in morje pač gredo nekako skupaj.
Sestopila sem po stari vojaški cesti na sedlo Za vrhom/Forcella Nebria. Čezenj je leta 1809 v avstrijske dežele bojda jezdil Napoleon, zdaj pa so se mi ti skriti kraji zdeli kot nalašč za kolesarski obisk. Ali za pohajanje kar tako, kar smo storili mi trije in ne natekali in nalovili žogic in nahihitali. Tako lušten dan je bil! Jaz? Ah, del poti sem premišljevala o dogodkih minulih dni. Ko sem se na nekem protokolarnem, vljudnostnem službenem obisku zalotila, da moram v vse, kar ni del moje vsakdanje rutine, vložiti precejšen energijski input, da ne izpadem čudaško. Kar pač pomeni … da v svojem edninskem gospodinjstvu dejansko postajam čudaška. Da imam čisto premalo socialnih stikov in da to, da se namenoma lotevam novih gedžetov, novih medijev, delam v razvojnem oddelku, pač ni dovolj za smooth socialno funkcioniranje. Moje socialne veščine postajajo čudaške! Pa dnevno na vlaku, avtobusu in v službi srečujem večjo količino ljudi, hodim plezat v dve različni okolji, vlagam svoj intelektualni prispevek v socializacijo … a očitno ne dovolj, da mi ne bi bilo druženje, ki je zunaj mojega horizonta udobja, v breme. Šit, Maja, sem si rekla, treba si bo najti neko okolje za kontinuirano small talk čvekanje, sicer bom endvatri postala ena čudaška tetka, ki živi sama s psoma in vsak prosti trenutek preživi v hribih. No ja, če smo iskreni: a nisem točno to že zdaj …
