A veste tisto, ko greš po domači ulici, tisti, po kateri vsako jutro zadnjih deset let sprehajaš psa, pa naenkrat opaziš reči, ki jih še nikdar nisi: cvetočo lončnico na sosedovem oknu, zeleno predverje hiše na levi, nove late v kozolcu sredi travnika. Je realnost ena sama? So naše oči vsak dan iste? Gledamo skozi veke? Ali s srcem? Vidimo tisto, kar nam filtrirajo možgani, ali se v naše vidno polje zapisuje ono, kar svetloba odbije v naše oko? Je moj svet na sprehodu enak tvojemu svetu na isti sprehajalni stezi?

Svet živi v nas samih: vidimo, čutimo, ljubimo v odtenkih našega razpoloženja. In štimunga ni nekaj, kar lahko vklopiš ali izklopiš ali zamenjaš frekvenco, če ti ni všeč. Marsikaj v življenju je stvar volje, že res, a če večino aktivnega dela dneva preždiš v neustvarjalnem, nekonstruktivnem, negativnem okolju, se na vlaku na poti domov pač ne moreš resetirati za popoldansko okolksemjazdobrevolje verzijo življenja. Sam sebe lahko farbaš leto, morda dve, potem pa ne več. Potem … potem je treba vzeti velik bel list papirja in si skicirati prihodnost. Simulirati, kam vse skupaj pelje. Dan na dan ista utrujajoča, neustvarjalna, zadušljiva zgodba še nadaljnjih dvajset let?!

Delo je bilo luštno, pravzaprav zelo luštno, zato sem toliko časa vztrajala. A izgubljala sem sebe; tisto iskrivo, nagajivo Majo, ki je komaj čakala, da ji pod prste pride tipkovnica in pod noge nova karnijska pot, sem lahko obujala le še v spominih. Kadar nisem bila preveč utrujena od utrujenosti okrog mene; utrujeno okolje je strup. In mine dan in dva in mesec in leto in potem je konec življenja. Zadnji atomi volje so bili, s katerimi sem popisala tisto skico prihodnosti z ugotovitvijo: nujno zamenjati službo! Vselej sem bila pogumna, se mi zdi, pa sem si pač tudi tokrat pogumno rekla, no, pa dajmo.

Prvi mesec sem levila kože in se razstrupljala. Kristus, kot krap iz mlake sem izločala mulj; nezdrave odnose, nesmiselne pogovore, sestanke v tri dni. Po prvi rundi pozabljanja tistega, kar je bilo (da, ljubi moji, pozabiti in oprostiti je jako pomembno), sem se spoprijateljila z zaslužimsi Macom in se z otroško radovednostjo veselila pridobivanja novih znanj. Jejhata, še sem se sposobna učiti! Juhu, koliko reči še lahko počnem! Za uho si pišem, da je pridobivanje novih veščin in kompetenc ključno za ohranjanje zdrave pameti; in za srečo. Ljudje smo učeča se bitja in kreativa je v življenju pomembna zelo. Zelo!

No, pa nazaj k tisti skicirki, kako bo izgledala moja prihodnost. Ko je bilo srce oprano, četudi tudi v solzah, je notranji lonček kuhaj pričel z vodometom idej. Kaj bi počela – s popotnico iz službe in s svojim življenjem. Sem seštela kliker in pisanje in s. p. in Dunjo Jogan. Tole Dunjo: http://www.jogandunja.com/. Nisem vedela, kakšen CGP bi imela, želela sem si nekaj prijaznega, veselega, pozitivnega. Razigranega. In nežnega hkrati. Nekaj modrega! Dunji sem v eni dolgi sapi napisala, kdo sem in kaj počnem. In tako nama je prišel na pot kažipot. Prava smer je Dunjino delo. Dunja je zamejska Slovenka, živi v Trstu – ali bi si jaz, zaprisežena Italijanoljubka, sploh lahko želela boljšo kombinacijo? Ljubkejšo popotnico; soustvarjalko, poslušalko, izpolnjevalko želja. Hvala, ljuba Dunja, da sva sodelovali! Čutim, da ni bilo zadnjič.

No, tako, pa ga imam. Novi CGP. Novi kliker. Novo zgodbo. Predvsem pa imam nazaj žuborečo voljo do življenja; do hudomušnega pisanja, brskanja po dušnih zakajih in zatojih, pisanja seznamov, na katere karnijske vrhove me bo vodila pot. Živim. Končno. Spet.

Post Views: 730