Omojbog, kakšna krasna trasa! Obideš hrib, greš na njegov vrh, za povrh pa obiščeš tisto furlansko vas, ki je ne boš nikoli več pozabil. Ampak se boš vračal; ker si se zaljubil. V sončni balkon, kjer bi želel prebiti starost. Ali vsaj kak dan. Kraji, ki jih je Tine Mihelič imenoval najbolj divji in oddaljeni samotarji Julijskih Alp. Če bi se z alpinizmom spečala v mlajših letih, bi se točno zaradi takih brezpotnih potikanj po vukojebinskih kucljih – komu mar za tisočemtrske stene, ko pa je tu taka dih jemajoča, neukrotljiva divjina. Zelo in toplo in zares priporočam!
Hehe, dokazala, da znam celodnevno pot opisati v par stavkih. Ampak saj ne pišem zato, da bo čim prej konec; kakor tudi ne hodim zato, da bom kar najhitreje nazaj doma. Ali na cilju. Hodim zaradi poti – tako kot živim zaradi reke življenja, ne zaradi domnevne nagrade za pridnost, ki nas menda čaka na koncu. A veste tisto, da vsi ljudje hitijo … Ko se usedem za volan, uro namesto kazalcev kažejo le še sončni žarki, pred hitenjem sveta pa se umaknem v nekakšen hribovski vakuum. Prav ljubim ta občutek brezčasnosti tam gori! Krasno je, ko marca prestavljamo ure in se čas pohajkovanja tam zunaj bistveno podaljša. Dan pravzaprav traja dlje, kot smo s psoma sposobno hoditi. Khm. Spomladi napoči čas za daljše ture, za poti, ki se lahko podaljšajo z ogledi; ali samo z ležanjem v travi in grizljanjem kislic.
Vem in se strinjam, da imamo tod naokoli veliko zelo lepih kucljev; in mnogo jih sploh ne poznam in skorajda malce sram me je, ko mi ta ali oni razlaga, kje je bil, jaz pa modro molčim, da se ne bi izdala, da pojma nimam, kje to je. Zato pa mi vsakič požene kri po žilah, ko se pripeljem v Trbiž, prav zaživim v tistem zadnjem rondoju, ki me zapelje ne Pontebbano. Na pot, ki vodi do krajev, ki jih je tako krasno raziskovati. Odkrivati. Se izgubljati v njih. Vaditi italijanščino, sanjariti, preštevati hribčke, popevati stare kancone. Okej, saj znaj samo Celentanov Azzuro, hehe, komad, ki uteleša vso mojo strast do vsega italijanskega. Obsedenost? Najbrž; moram izvesti kako introspekcijo, da ugotovim, zakaj. Ker so Italijani tako blazno čedni? A se nisem že kot mula na morju zaljubljala v male navite gofljače – namesto v visokorasle arijske molčečneže kot vse moje sošolke … Ker je Italijanom tako hudimano vseeno za nepomembno pleve, ki si ga sami zasejemo po življenju? Ker znajo iskreno ceniti fešte in hrano in mamo? Ene take misteriozne vibracije nas družijo, da se še prek FB na novo pečam samo z italijanskimi hribolazci, hehe. Jebiga, pač všeč mi je njihov na izi (jebivetrski?) melos; tako zelo drugačen od mojega. Se mi zdi.
No, skratka, sem obljubila, da bom za tole Monte Jamo bolj stvarno napisala, kje je. Torej: po magistralki se zapelješ iz Trbiža v Tabljo (Pontebbo) in potem dalje do Reklanice (Raccolane), kraja ob cesti, ki iz Kluž (Chiusaforte) levo zavije proti sedlu V Žlebeh (Sella Nevea). Parkiraš najlažje pod avtocestnim viaduktom, tam, kjer avtocesta pride iz predora pod Monte Jamo. Par deset metrov naprej se levo odcepi betonirana pot CAI 644, na katero stopiš. Pot je stara mulatjera iz časov prve svetovne vojne, preko škrbine Monte Jama vodi do vasice Patoc (Patocco). Potka je divja in zdi se mi, da ni prav dosti hojena, saj je mestoma prav prikupno zaraščena; mestoma pa je zaradi zemeljskih plazov celo malce manjka. Ampak nič hudega ali nevarnega, le pustolovščina tele zahodnojulijske avanture bo bolj zanimiva. Na škrbini med vrhovoma Monte Jame te kažipot usmeri na neoznačeno, a dobro vidno potko do zahodnega vrha. Ta je sicer v gozdu, se pa od križa naravnost nizdol stezica nadaljuje do krasne, prostrane in izjemno razgledne ravnice. Ki lokalnim jadralnim padalcem služi kot vzletišče. Tu postoj, popotnik, in se naužij radosti tega po višini zanikrnega, a po očarljivosti izrednega razglednika! Se vidi vse tisto, kar poznaš; pa najbrž še kaj, kar pojma nimaš, kaj je. Bomo rekli, da najmanj od Zuc dal Bora do kaninske verige nad Rezijo. Z mogočno Amariano neposredno pred tabo. Potem … no, potem se je enkrat pač treba ločiti od poležavanja na travi in se vrniti do škrbine in na CAI 644, ki te bo pripeljala v Patoc. Stezico je na krajšem odcepu odnesel plaz, ampak so gojzarji že utrdili novo in nič bati, po težavnosti ta prehod pravzaprav ni omembe vreden. Je pa zato treba s presežniki pohvaliti potko nad vasjo – prav čutiš dih preteklih časov, tistih let, ko so tod domačini hodili, hm, od kod in kam pravzaprav? Ko boš zagledal prve hiše, se ne pusti zapeljati markacijam, ki se spustijo desno navzdol na cesto, ampak jo uberi v levo po občutku, tjakaj, koder med vejami vidiš prve strehe. In … in prišel boš v prikupno furlansko vasico. O kateri ti ne bom povedala prav ničesar več, ker kakšno presenečenje pa mora ostati, kajneda. Ti pa priporočam, da pred odhodom poguglaš Patocco/Patoc – da boš vedel, v nedrja kako zanimivih krajev se podajaš. In ko boš tam, vzemi si čas za gorpadol med hišami, pa tjakaj do cerkvice in na ono stran po stezici proti Pecolu. Verjemi, ne bo ti žal; in če boš vandral med vikendom, boš zagotovo naletel na potomca kakega domačina, ki si je tod lično uredil kako staro hišico in bo za srečanje s teboj iz kamre prinesel kak flaškon. Ali piškote. In zvrhano mero dobre volje in pripovedi. O tem, zakaj je tu vse tako drugače. Zelo drugače. Pravljično! Ampak, a veš … nismo še na koncu, kje pa! Ko malce vinjen od furlanskih emocij pri križu ob cesti, levo od tam, kjer si prišel v vas, zagledaš oznake za CAI 620, po kateri boš obšel Monte Jamo in se vrnil v Reklanico, no, takrat si misliš, evo, čaka me le še spust in to je to. Jok brate! CAI 620 vodi po slikoviti soteski potoka Patoc, ki te bo v zgornjem delu navdušila s svojo prijazno radodarnostjo z vodo (vodo mezi od povsod, z leve, z desne, od spodaj), v spodnjem pa z divjostjo korit, ki se bodo vila vse globlje pot tabo. Čudovita, krasna potka! A sem že rekla, da res res ultrasimpatična potka! Postlana z mehkimi iglicami, dišeča po aromatičnih borovcih, ponoči pa jo očitno pometajo patoški palčki, hehe, tako pravljično snažna je. En sam užitek bo tale krožna pot okrog Monte Jame, boš videl, le … ne podaj se na pot na kak vroč dan, je zagotovo najlepše aprila, ko se tod listajo bukovi gozdovi. Na poti ti bo v pomoč karta Tabacco 018.
