Tura z zgodbo. Zato se moram vrniti v leto 2002, ko sem še veliko kolesarila; na enem mojih norih trekov (norih v smislu dolžin) sem počivala v Robidišču, zleknjena na travniku, kjer nihče ni videl, kako raztegujem bose nožice in žvečim trave. Takrat sem ga zagledala: celotni greben Stola; od Kobarida na vzhodu do ubožjumater nečesa italijanskega na zahodu. Bil je dolg in odročen in graciozen. Privlačen! Moja prvotna ideja je bila, da bi ga prekolesarila, zato sem na pešadijsko izvidnico povabila dva bajkerska prijatelja. Tam gori smo pohajkovali prvega novembra, nekaj dni po odprtju bivaka na Muzcu; še zdaj se spomnim, kako smo na vrhu Stola bržkone ure dolgo nemo sedeli in zrli v svečke, ki so žarele iz zagrobne doline. Lepo je bilo. Četudi smo ugotovili, da s kolesarjenjem ne bo nič.
Pozneje sem se na Stol vračala iz različnih smeri in hodila z njim na dejte v različnih letnih časih. Dobri dve leti nazaj sem ga spoznala tudi iz italijanske smeri. Je bilo iii-janja in ooo-janja, vam povem! Še ko smo se vozili skozi Terske doline, bi najraje ušla iz avta in pošlatala vsak zavoj teh krasnih krajev. Odročnih. S skrajnega roba slovenske poselitve. Viškorša me je očarala s svojo zamrznjenostjo v času; jebemti, no, zakaj ne more čas povsod tako počasi teči kot tam – gostilna in zadružni dom v enem, vodnjak sredi vasi, nobenega reklamnega panoja. Takrat smo v zavojih mulatjere 711 prišli do sedla Križ; poskus osvojitve Brinice se je izjalovil deloma zaradi vremena, deloma zaradi mojega histeriranja, da bosta psa padla v tisočmetrsko globino bodisi na levi bodisi na desni. Ja, na obe strani gre greben strmo dol v dolino.
Želja prehoditi greben Gran Monte–Stol od zahoda proti vzhodu je tlela v meni več kot desetletje; vsako pomlad je zagorela, kajti pomladi so za prečenje vremenske razmere najbolj ugodne. Ampak vedno je šlo nekaj narobe; povečini vreme in prosti čas nista prišla skupaj. Tokrat … smo se ujeli. Začarali! To je tura presežnikov; pa ne samo zato, ker je tako izjemno razgledna, lahko se vrtiš in vrtiš in v vse smeri boš videl tisto lepo, zaradi česar bi si želela neskončno dolgo živeti. Garmin pravi, da sem na trasi Viškorša–Monte Contesa–Monte Testa Grande–Brinica–Sella Križ–Vune na Vršič–Lanževica–Breški Jalovec–Gnjilica–Veliki Muzec–Mali Muzec–Ribežni–Puntarčič–Stol–Mali vrh–Kobarid naredila skupaj 2480 višincev (prvi dan 1850) in 32 km (prvi dan 15). Topšit tura; zamen najlepši del je tisti na italijanski strani, ki je kot iz drugega sveta. Vsake toliko so me ovijale goste megle; poti so sicer označene, a skoraj nič hojene in slabo sledljive – sta mi pot kazala psa.
A veste, kaj me vsakdo vpraša, ko mu povem, da sem grebenčkala sama? “A pa kar sama? A te ni nič strah” Ja, sama; v Paklenici me je pičilo, da želim vedeti, kaj lahko prehodim sama. Do kje lahko gre moja psiha; tista, ki me je napsihirala točno na tem mestu pred dvema letoma. Danes? Bi turo označila za zelo dolgo in kondicijsko zahtevno, tehnično pa lahko. Na najtežjih mestih grebena med Brinico in sedlom Križ, ki jih italijanski vodniki označujejo z EE (Escursionisti Esperti), sem dvakrat uporabila roko. Eno roko, ki se je prijela skale. Psa? Seveda sta zmogla, ne samo zares strmo brezpotje navzgor (enkrat je nekdo za pot navzdol po teh travah dejal, da daje občutek prostega pada), ampak tudi vsa ostala mesta, kjer sta iskala najlažje prehode. In jaz za njima. Super tim smo; vam povem, ni lepšega občutka, ko v bivaku razgrneš spalko in psa nemudoma skočita nanjo, se zvijeta v klobčič in zaspita. Izjemno rada hodim sama z njima, ljudem pa težko opišem občutek, da se totalno štekamo. In da smo na poti pravzaprav eno. Me ni bilo nič strah? Seveda me je bilo strah; takrat, ko so nas ovile tako goste megle, da nisem videla meter pred seboj, ura je bila pol osmih zvečer in nič ni kazalo, da se bo od kje prikazal bivak. Takrat me je bilo fejst strah! No, pa se je slednjič le prikazal bivak; ne zato, ker bi imela srečo – ampak ker sem ravnala preudarno in razumsko. Po tej turi vem, da zmorem veliko; morda celo zelo veliko …
