Bilo je prijazno septembrsko jutro, ko nisva čisto dobro vedela, ne kod ne kam. Sva si rekla, naj bo Srednji vrh. In tam odprla zemljevid in jaz sem se skušala spomniti, kaj mi je o grebenu proti Kresišču pred meseci pripovedoval lokalni samohodec; in potem sva zložila karto in jo mahnila do Vavčarja. Od tam sva rekla, da bo šlo pa po grebenu. In je šlo! Od kmetije malo navzgor (no, v bistvu je bilo fejst strmo navzgor), pa na greben in evo ti jo, luštno potko. Vsake toliko sva kot gamsa obstala na kakšni vzpetinici in zrla v dolino; firbec od Amélie pa tudi. Zelo neobičajni pogledi na Zgornjesavsko dolino so me povsem presenetili. Tudi dolina zna včasih biti lepa; še posebej od zgoraj. Pa luštno mi je bilo, da nisem imela odmerjenih sekund za fotkanje, ker Primož pač tudi fotografira in tako sem lahko mirno pogledovala skozi objektiv. Ko so se nama na razu grebena na pot postavile skale, sva zavila malo nižje. Pa se hitro spet vrnila, da ne bi česa zamudila. In … res je bilo krasno! Pa ne samo razgledi, pot, pot je tista, ki jemlje dih. Macesni, ki so počasi pričeli zlateti, na eno stran, ter strme, podrte in zagruščene grape na drugo. Stezica se je vila po najlepših prehodih; vsakič, ko me je male zaskrbelo, kako bova z Amélie podelali skalni skok, ki se je risal pred nami, je potka zavila spodaj, prečila in bistro ugnala teren. Jaz pa sem zraven malo iii-jala in ooo-jala, povsem navdušena nad tem, kako lepo je speljana.
Malo smo se pogovarjali (no, v bistvu smo se veliko pogovarjali in jaz sem se veliko smejala Primoževim pripovedim – človek pač nadsimpatično zanimivo pripoveduje), malo fotkali, malo prepričevali Amélie, da ne rabi prinesti vsakega polenčka, pa smo bili endvatri na Visokem Kurjem vrhu. Sem se šla pofočkat prav na vrh (razglednik, da te kap!), četudi je to pomenilo malo naprej in potem spet malo nazaj. Potem smo se veselili modrine nad prostranimi travniki Mojstrovice in lovili svetlobo za Primožev macesen. Tak poseben, drugačen, en mičken skrivnosten macesen; prav kakor njegov občudovalec. Nisem se mogla načuditi travnatemu zelenilu, vse skupaj je bilo tako sočno in sveže, da bi takoj podpisala, da lovim sončne žarke tam nekje nagajivega maja. Razigrani smo nadaljevali grebensko pot, ugibajoč, kam neki so izginile krave, ki smo jih še malo prej videli od daleč. Je rekel, da za krave nekako ni značilno, da bi prav hitro hodile; in jaz sem se na vso srčno mišico široko smejala njegovemu smislu za humor. Temu, kako opisuje svet; temu, kako je rekel Tišlerici. Tišlerica je bila itak zadetek dneva – precej lev in precej pozabljen vrh, ki ga, tako se zdi, večina obide. Pa tako prijazen pogled na Kepo nudi; in tako samotno zavetje zlatih trav, v katerih za sanjanje niti oči ni treba zapreti. Skratka, mene je razganjalo od navdušitisa nad Tišlerico, on pa je stoično dejal, da je dokaj lep vrh. Dokaj! Pri meni vse buhti od presežnikov, vselej mi manjkajo superlativni pridevniki … ampak … ampak navsezadnje je v enem preprostem “dokaj” bistveno več ponotranjene strasti.
Naprej? Tudi naprej je šlo, ja; malo sem se basala z borovnicami in ugotavljala, ali nabiram brusnice ali kak strupen sadež, malo sva se pogovarjala in malo sem odkrivala, s kako totalno zanimivim človekom si delim karavanški greben. Ups, dokaj zanimivim. Sva srečala en krasen macesnov sestoj in eno drevo je tako nenavadno zvijajoče se raslo proti drugemu. Je rekel, da zato, ker hoče priti do drugega, ki mu je všeč. In bo za to pot, hm, potreboval še kakšnih dvajset let. Potrpljenje je božja mast in v naravi se ne hiti in narava je lepa zato, ker ji je figo mar za čas. Je šlo malo gor in malo dol na Maloško Poldne (in Ostro peč?), pa do Trupsija, ki sem ga prvič videla brez križa. No, malo hecen je zdaj tisti zvonček tam; in precej strma je odlomljena stena za njim. Pozobala sva še zadnje oreščke in očarana zrla v greben pred nama. “Za tistole bi bil pa potreben štrik, anede?” “Ja, ne zgleda ravno povsem nedolžno.” Nad Jalovcem so se pričeli igrati večerni oblaki; ob žuborenju Jermance in bolj ali manj mojem klepetanju sva se z nočjo vrnila na izhodišče. Bilo je krasnih dvanajst grebenskih ur; lepi in samotni konci, nismo srečali žive duše. A človek za srečo potrebuje modro šajbo nad skalnatimi dvatisočaki? Tisti, ki vidi s srcem, se komot zaljubi tudi v napol oblačen nepomemben greben. Tudi njega mora nekdo imeti rad; jaz ga imam.
