Ena mojih najljubših ta domačih poti; najbolj slikovitih, najbolj prijaznih, najbolj samotnih. Po kar nekaj tednih prestavljanja na stotine knjig iz ene sobe v drugo, sortiranja, razdeljevanja, odvažanja opreme, pa barvanja, barvanja in še več barvanja, je pasalo predihati pljuča. Se mi zdi, da me vsako pomlad prime sindrom generalnega pospravljanja … po katerem je življenje frišno kot pomladno jutro. Ne vem, no, ampak se mi zdi, da nekaj je na tisti simboliki pospravljanja kot pripravljanja prostora za novo – tokrat je šlo res veliko stvari ven in je nastalo veliko fizičnega in emocionalnega prostora za nove zgodbe. Pa še tako predihano sveže vreme je bilo; bo sledilo lepo leto, anede.
T. i. oglarska ali hruškova pot na Svetega Mohorja iz Bukovice niti ni tako zelo kratka in v vršnem delu je kolenogrizno strma. Vije se po krasnih gozdovih in čez prostrane travnike. Je odprta in ko prideš iz gozda pravzaprav čudovito razgledna. Pa zelo samotna; na Mohorja jo mahnem veliko raje kot na bližnji Lubnik, pa ne vem, če sem v vseh teh letih skupaj srečala deset ljudi. Ljubim spomladanske gozdove, ki se mešajo s pasovi sveže zelene trave in nežnimi cvetovi, ki brstijo na drevesnih vejicah. Tokrat je Anči bluzila po svoje, s Finleyjem pa sva vsake toliko obstala, zrla v daljave in se mečkala. Čohala. Finč je od nekdaj tak bolj meditativen kuži, ki četudi ga vsake toliko smrček zvabi na kako sled, hodi zvesto med mojimi nogami. Pes, ki potrebuje neverjetno tesno človekovo bližino. Dotike. Se ob postankih zrine v naročje in stoično prenaša norenje starejše sestre, ki se ji zdi, da je njena življenjska misija imeti celotno stvarstvo pod kontrolo; ali pa vsaj Finča in mene. Skratka, po-pospravljalna hruškova pot: vesela sem bila gozdne svobode in zelenega bukovega življenja in čebljajočega ptičjega koncerta in prvih sramežljivih spominčic. Mario bi jim rekel nontiscordardimé, ne pozabi me. Nisem ga.
