Vasi nad Val Aupo torej. Gianfranco je rekel, če bi šla. Pa sem šla, seveda, z veseljem! Moja ljuba Val Aupa in njene vasi in njihove zgodbe; Val Aupa bo vselej imela zelo poseben prostor v mojem srčku in doživeti jo v pripovedih domačina … ni za izpustit. Ni za pozabit! Zdaj jih imam še bolj rada, tiste odročne kraje okrog ovinkov in na koncu vijugastih cestic, travnike, od koder se zre v Dordollo, hiše, v katerih je nekdaj živelo na stotine ljudi. Toliko, da se niti od vasi do vasi niso obiskovali, ker je bilo že za sosednjimi vrati dovolj družbe. Zdaj pa … Virgulins premore enega prebivalca; in enega mačka. Divjina; in mir in spokojnost. Pa najokusnejši il brovadar tudi.
Dva psa sta bila utrujena od dveh dni karnijskih raziskovanj in sta dan prespala, tretji še ne ve, kaj je utrujenost, pa tudi v Val Aupi še ni bil, pa je šel z menoj. Samo okrog Tolmezza sem se zapeljala in že sem bila na jutranji kavi v Moggiu, od koder smo jo ubrali med povečini podrte (ali vsaj zapuščene) bajte nad eno najlepših dolin. V bistvu je Val Aupa ozka in niti razgledna ni prav dosti, pa vendar v svojih tolmunih in grapah in podorih in gozdičkih in tistih redkih zaplatah trave skriva nekaj posebnega. Šepet. Šelestenje. Tišino. Umirjena je in nikamor se ji ne mudi in noče biti naj in niti picerije nima. In tudi življenje tam je, hm, bolj vase zazrte sorte, tako, da človek malo pod kožo postrga, kdo je in kakšen je in ali bi skratka lahko bil boljši. Strpnejši. Bolj umirjen in benevolenten in empatičen. Mislim, da hodim v Val Aupo po velikodušnost; po skromnost in zavedanje, kako pomembno je v življenju darovati dobro. Biti dober – do sebe in do drugih.
Gianca je pripovedoval zgodbe in midve z Rito sva poslušali; jaz sem vmes tudi precej veliko spraševala, ker me je pač precej veliko stvari zanimalo. Pripovedi zbližujejo, veste, zato pogovarjanje ni samo izmenjava informacij, ampak v prvi vrsti spoznavanje. Drug drugega; sveta prek drug drugega. Pri ljudeh cenim to, da v pripoved dajo žar, da se jim svetijo učki, da krilijo z rokami, da jim iz ušes piska strast. Ja, to – strast je ena najpomembnejših reči v življenju! Brez strasti bi nas kot bršljan preraslo objketivistično dolgočasje. Ampak naš dan ni bil tak, ne dolgočasen in tudi brezstrasten ne. V vsakem zaselku, ob vsakem kupu kamenja so se iskrile naše zgodbe, kako je bilo in je in bo. In dobra volja se je vžigala in četudi so ure pridno nabirale minute in kilometre, smo si na vsakem križišču rekli, še tjale gor jo mahnemo. In tako smo pohajali ves dan in potem nas je v Dordolli čakalo kosilo in jaz sem zacepetala od navdušenja, da sem obed delila z domačini. Po domače. Ob domači hrani; sem pomakala kruh v juho in srebala in posnemala, kdaj in kako se je salama. Tod pojedo precej salame, ja; in sira in še več salame. In dostikrat si rečejo Mandi! in to ni samo adijo, ampak pomeni nekaj takega kot hidnijski Namaste. Lepe besede so to; in pomenijo lepe reči. Tako kot objem, ki ga naša mendaalpskosončnostrana duša premalokrat da, v Karnijcih pa me nihče ne gleda čudno, če razprem roke in objamem. Smo se torej pod Grauzario z zatonom dneva še zadnjič objeli in si rekli Mandi! in jaz vem, da se kmalu spet srečamo. V Val Aupi; ali v kaki zvezdi noči, ko se bodo obiskale naše duše.
