Z vročino nikoli nisva bili najboljši prijateljici; luštno je v toplem jutru peljati psa ven v šlapah in treh frfotajočih kosih oblačil, okusna so poletna kosila iz makaronov in vsegreskupaj zelenjave, simpatično je zvečer v lahnem vetriču posedati na balkonu in srkati kavo v ritmu italijanskih šlagerjev. Optimistično je opazovati barvno bohotenje narave, iii-jati in ooo-jati ob prekipevajočem naraščaju, hm, češenj, svizcev, žitnih polj. Ampak tu nekje se moje ljubimkanje s poletjem tudi konča – ne maram nemoremvečdihati vročine, ni mi všeč žgoče žgečkanje sonca na moji koži, tudi trume ljudi, ki poleti primezijo povsod (na vsak kucelj, na vsak breg, na vsak kavarniški stol), niso ravno po mojem okusu. Poleti se je pač treba precej bolj potruditi za samoto, ki je je na kak deževen novembrski dan v izobilju. Skratka, nastopilo je tisto obdobje leta, ko sitno viham nos, tarnam in težim, da je vroče. Ja, meni je vroče že pri 22 stopinjah in sem sposobna uprizarjati paranoično zaskrbljenost, kako bom pregurala … nekaj vročih tednov, mesec dni, bognedaj kaj dosti več.

V začetku junija mi je Bambi v enem izmed samonjemupadejonapamettakeideje pogovoru omenil stojo na glavi. Seveda, sem si rekla, mojemu življenju manjka do filmske popolnosti samo še stoja na glavi. Sem si sposodila potrebno literaturo, jutjubala primerno varne howtodoje in tudi poguma mi nekako ni manjkalo. A veste tisto … ko ima človek v varstvu jato metuljev, pač ni nemogočih reči. Poti. Načrtov. Idej. V navalu priprav na jogijski projekt leta sem si za predigro zadala nižji cilj: kolo. Mislim, narediti kolo. Ni bilo težko – prvič, drugič, tretjič. Potem pa sem bila vzhičeno ponosna sama nase in sem prosila sosprehajalko, da bi mojo akrobacijo posnela. Da … bom lahko posnetek pokazala Bambiju. Navsezadnje je bila to njegova ideja; na nek način. Saj ve, da meni ne sme predlagati traparij, s traparijami smo si hitro na ti. No, zdaj se pa veseli ton pripovedi neha, ker se je kolo, ki naj bi bilo posneto, končalo z natrgano mišico. Auč! Domov sem prikruncala s hitrostjo ranjenega polža; in imela med capljanjem več kot dovolj časa, da sem s precej strtim srcem sprejela, da natrgana mišica (ki se je manifestirala kot mučna bolečina v desni ritnici in naprej vse do kolena) pomeni nič hribov – kar nekaj časa. (Kak teden? Dva?)

Bilo je torej zelo vroče in moja natrgana mišica ni dopuščala več kot sprehajalnih hribovskih dogodivščin. In Marko je imel čas za obisk jame; in Marko je zelo prijazen človek in v njegovi družbi je vedno prijetno. Nasmejano! Poučno! Sva se torej strinjala, da pejmo v podzemlje; najprej eno rundo midva in psa, potem še eno rundo samo midva. Tema pa lučke pa kombinezoni pa blato pa voda pa tišina. Praskam po kotičkih svojih skrinj z občutki, da bi ubesedila tisto lepo, kar se nam je zgodilo tam spodaj. Šla sem … brez pričakovanj. Saj to lekcijo, da nimam pričakovanj, ker nerealizirane želje čisto preveč bolijo, smo že večkrat obdelali, anede. No, tokrat se je tam doli pa zgodil tak magični preobrat, da imam čisto premajhna pljuča, da bi lahko v enem curku navdušitisa povnanjila, kako čarobno je bilo. Emocionalno! Takole bom izoblikovala nauk, ki mi je prišel na misel ob povratku iz jame, ko sva v prednevihtni poletni sopari flisasto oblečena za jamskih plus šest stopinj ležala na pokošeni travi in dolgo, skoraj ure dolgo zrla v nebo: za biti na tem svetu smo dobili mandat zato, da smo prijazni, veseli in pozitivni. Radostni! Spoštljivi. Drug do drugega. Do sebe. Naša eksistenca … je en mali kakec v primerjavi z veličastjem narave, zato prosim, da nikoli, nikoli več ne slišim nikogar jamrat – majkemi, a se zavedamo, kakšen dar je življenje! Tisto tam spodaj je neizmerljivo ogromna gmota črne teme, tam doli se utopiš v epskem veličastju tihe, skromne, neambiciozne narave. Tam na oni strani se šele zaveš, da je svet pravzaprav tisto, kar nosiš v sebi. V srcu. V lepih mislih. Več ur, kot je prstov ene roke, sva se plazila po rovih, izvajala čigumi poze v meandrih, si dajala stopničke ali si stala na ramah, vonjala milijonletne globine, bila ustavljena v času. Je spolzela kaka solzica sreče in sem lupčknila kapnike in se zahvalila stvarstvu tam spodaj, da sem lahko del njega. V hribih … se vse vidi, tam doli … se ne vidi nič – pa je neskončno veliko. Še večje! In tista zajčja luknjica, skozi katero sem se prelomila, da sem prišla ven na oni strani … Veš, Marko, ko sem v tisti skalni luknji precej zagozdena v precej neugodni situaciji ležala in premišljevala, da sva na točki misija nemogoče, se je, ko sem se umirila, špranja povečala v luknjo, ravno dovolj veliko, da je skoznjo šla moja glava. In za njo še vse tisto, kar zna migati in se plaziti bistveno bolj spretno, kot sem mislila. Svoje telo sem začutila na nov način; in spoznala … A veš, kaj sem spoznala? Da smo tako majhni na tem velikem svetu; in, navsezadnje, tako nepomembni. Hvala! Pa hvala hvala hvala! Bova še šla, prosiminhvala.

Post Views: 501