Ena o metuljih bo. O tem, da se včasih nekaj precej banalnega zgodi zato, da v nas prebudi čustva; taka, ki so zaspala (hibernirala?), in taka, ki jih bomo šele srečali. O tem, kako sem si marca rekla, da je treba življenje malo na glavo postaviti – da bo sploh imelo priložnost, da pričofota na udobnejše mesto. Pa je potem odfrfotalo v tako prijetne dežele, da bi, prosim in hvala, zaprosila za permanentno dovolilnico. A veste tisto, ko si tako srečen, da se ti zdi, da ima srce čisto premajhno kapaciteto za vse veselje, ki bi ga rad shranil v njem. Ko ne veš, a bi življenju rekel, da ima okus po gozdnih jagodah ali da diši po cvetočih lipah ali da do njega čutiš tolikšno zaupanje, da bi mu rad izročil svojo dušo. Ja, totalno dobre volje sem in hiperventiliram svoj navdušitis na tipkovnico in pod kožo se mi je razrasla vera, da bo vse tako, kot mora biti; vedno. Zakaj? A sem manična? A sem pojedla preveč čokolade? Takole je bilo …
Vsako pomlad se spomnim na Krtka iz Vetra v vrbah, moje najljubše hvalnice preprostim življenjskim radostim, svobodi in hrepenenju, Krtka in njegove dileme, a je še kaj boljšega od temeljitega spomladanskega čiščenja. Včasih samo pospravljanje pač ni dovolj – na koncu si še vedno obkrožen z istimi stvarmi, samo malo bolj čiste so in namesto na levi polici se prah nanje nabira na vrhu omare. Spomnim se, da sem tistega pošihtnega popoldneva sedela v najmanjši sobi svojega stanovanja, v tisti, v kateri je bilo bolj ali manj vse enako že sedemnajst let, odkar sem šla na svoje. Huh, moja bivanjska neodvisnost bo kmalu polnoletna! Ždela sem torej za pisalno mizo, isto, za katero sem v gimnaziji pisala pisma. Takrat sem svoja čustva popisovala z nalivnikom, zdaj jih prenašajo mejli. Čustva. Misli. Misli o čustvih. Čustvene misli. Nad mizo so žvrgoleli kanarčki, ampak ne isti kot v gimnaziji, kanarčki pač živijo manj, kot so dolgoživa moja ukvarjanja z bolj ali manj sorodnimi dušami v bolj ali manj oddaljenih svetovih. Okrog mene so bile knjige, na desetine takih, ki jih že vsaj polovico ducata let nisem vzela s police. Kabinet je majhen in moje stanovanje je veliko in soba z balkonom in razgledom na loški grad in gozdove pod Lubnikom je res lepa in tam v tisti majhni kabinetni luknji sem se torej spraševala, zakaj pravzaprav večere svojih dni preživljam na parih kvadratih? Sem vstala in nekaj časa modrovala med dnevno sobo, ki je bila namenjena bolj ali manj le hrambi knjig, in kabinetom, ki je bil še najbolj podoben malemu zatočitniškemu kujalniku. Sem si rekla, da dajmo no tole malo prevetrit; zamenjat, prestavit, oddat stvari, ki jih ne uporabljam. Razmigat! In potem sem dolgo, dneve in celo tedne dolgo sortirala knjige, stvari, ki sodijo v kategorijo, no, ja, stvari, poslušala najljubše komade in ob odločanju, kaj naj s tem ali onim, obujala spomine. Na to ali ono. V bistvu … imam en kup krasnih spominov! Takole za nazaj gledano sem si nabrala precej škatel in metrov in popisanih listov več kot solidnega preživljanja svojih dni. Potem sem malo kitala in veliko barvala, bila nerodna z valjčkom in inovativna pri delanju črt in žvižgajoče srečna, da mi je uspelo pomalati tako sončno rumeno. Brez flekov, hehe. Sem šla še v Ikeo in ponosna na svojo samostojnost (samozadostnost?) vse pripeljala in celo zmontirala sama.
Spomladanska čistilna akcija je rezultirala v a) veliki to-je-moj-svet sobi z velikim oknom za veliko sonca, b) majhnem dvosedu za mojo majhno rit za večerna posedanja ob kozarcu zelena ali kavi in psoma na vsaki strani, c) predihano presortirani domači knjižnici, č) sobi za šivanje in kvačkanje. Četudi ne prvega ne drugega ne znam. Ampak ta zapis seveda nima namena popisati moje renovacijske vrline, bi pa rada oglaševala, da je res, kar svetujejo tisti, ki jih sicer sploh nočem poslušati: prenavljanje zna biti hudimano terapevtsko! Četudi mislim, da mi vrtenje jezika gre kar dobro, si s simboli nikoli nismo bili prav blizu (jebiga, moj jezik je bil vedno tukaj-in-zdaj realizem) in bi bila skorajda zadnja stvar, na katero bi prisegala, to, da čistilna akcija odvažanja stvari in delanja prostora novemu dejansko pomeni točno to: prostor za novo. M., moja službena alfa samica, mi zna vselej servirati kak tovrsten recept za bolj ali manj duhovno rast, delo na sebi ali uateva z jedilnika tem, do katerih bom očitno še dolgo gojila zdrav-razum-rulz distanco, ampak tokrat, madona, je imela prav. Moje marčevsko in pozneje aprilsko pometanje, odvažanje in prenavljanje se je odvilo v tako krasen razplet (okej, zaplet tudi) dogodkov, da z veseljem postanem čistilka, samo naj tole hepi obdobje traja. Prostor novemu, smo rekli, a ne. Prišli so skratka novi kuclji, novi potočki, novi načini percepcije vsega tega, in, ali bom že nehala mečkati, tudi novi ljudje. Na nov način. Kot bi pomladanski dež spral z mene prah, ki se mi je zažiral v pore in slabil nevronske stike, počutim se, kakor da bi najhudejši limonski detox očistil moje žile, položil novo, finejšo plast asfalta čez tlakovce mojega spomina. Odklonila sem avtocesto, a vendarle po mojem možganu švigajo misli kot v času (iz časov?), ko sva se z G. sprehajala po Benetkah in je mene zeblo in mi je on posodil svoj puloverček. Spominjam se … vseh malih glupih trenutkov na Lokrumu, na trajektu za Hvar, mesecev v Bretanji, vseh imen, vseh obrazov, vseh stiskov rok in poljubov. Evforična sem od tega, da je moj možgan končno spet v pogonu, v katerega me je bil sposoben spraviti samo G. v času najinih neskončnih nočnih telefonskih pogovorov po žnorci, najinih izmenjav muske, najinih linkov in spraševanj, kje je najina Čarobna gora.
G., a veš, zapis bi se pravzaprav moral glasiti Hommage à G. Vem, da bereš. Vem, da veš, da te pogrešam. Tudi ti mene? Zanos in mladostno čistost si vedno povezoval s tenkočutno pozornostjo in dobrohotnostjo velikega modreca. Vedno si me sprejemal razumevajoče in radovedno – kadar sem govorila hitreje, kot sem mislila, ko sem ti postavljala zakaje in si potrpežljivo odgovarjal nanje, ko sva stala pred mojo viso, ker sva želela biti skupaj še trenutek ali dva ali pet ali tisoč. Najino prijateljstvo je neuničljivo, da veš. In, to ti moram povedati, spoznala sem človeka, ki mi edini lahko po žilah požene vse tisto, kar si mi nekoč ti. Takrat tega nisem vedela; pa si moral iti na tisoče kilometrov stran in je minilo na tisoče dni, da sem sploh dojela. Da te ni. Da nočem, da te ni. Zdaj … Zdaj sem modrejša. Govorim še vedno veliko in še vedno sem rada všeč svojemu inboxu; še vedno rada poslušam Pingvine in še vedno se sprašujem, ali prihodnost traja forever; ali samo a long time. Po čistilni akciji spet veliko, zelo veliko berem. Se sprašujem, kaj, če je književnost televizija, ki nam prikazuje vse, kar smo zamudili? Se navdušujem nad nenavadnimi ljudmi, ki prebivajo v knjigah, nad drznimi življenji, ki jih živijo – se ob njih moje lastno zdi kot precej beden mali oglas? O, ne, sploh ne! Moje življenje so poselili živahni, radovedni, prijazni šmeterlingi, eno celo jato jih je s sabo pripeljal nekdo, s katerim se je tako blazno luštno pogovarjati, kot sva se nekdaj življenju hihitala midva. Veš, zdaj vem, da nisem namenjena za življenje v emocionalnem večnem snegu in ledu, kot sem ti trdila nekdaj, tebi, ki si pogrešal tisto, kar razumem šele zdaj. Veš, goreče čustvovanje moškega je nekaj najlepšega na tem čustveno anoreksičnem svetu. Veš, zdaj vem tudi, da bi najraje živela tako, kot si mi/nama, huh, pred precej več kot desetimi leti prerokoval ti: vsak v svoji sobici, s svojimi mislimi, idejami, premišljevanji, a s srečevanji v skupni kuhinji in dnevni sobi ob deljenju misli o malih inner space hudobicah, tečnobicah, pa o prebranemu, poslušanemu in seveda … o TBC. Se spomniš? Gospodarju metuljev sem in bom povedala, da sem ob njem boljši človek – najbolj mila in nežna in prijazna in ustvarjalna verzija sebe. Ene energije gremo pač bolje skupaj kot druge, jebiga; eni ljudje iz nas potegnejo največ dobrega. Ob tebi sem bila najbolj jaz; ob g. Šmeterlingu sem najbolj jaz. In, saj veš, midva … midva se bova ponovno srečala najpozneje čez tisoč let; sajveškje. Auguri!
