Kraji za mejo in prve vzpetine Karnijcev so duri mojega doma. Ko v Ratečah prečkam mejo, se vedno, vsakič znova, počutim, kakor da bi se vrnila domov. Hribi in hribčki okoli Trbiža so prijazni v vseh letnih časih, v vseh vremenskih razmerah in za vsa razpoloženja. Ko sem pred leti z Amélie in Finleyjem prvič prehodila Puanina Tour, sem bila navdušena; navdušujoče so bile tudi vse naslednje ponovitve. Tokrat v trail izvedbi.
Ideja za Puanina Trail
Načrti za lepe krožne teke zorijo kakor dobro vino. Da v enem šusu pretečem hribovito maratonsko traso, ne pomeni, da zjutraj od daleč pogledam na zemljevid, se obujem in grem. Običajno vsaj del poti poznam od prej in iz drugih smeri, vsekakor pa se moram za dolg tek na nekem terenu počutiti kot doma. To pomeni, da moram imeti tudi plana A in B, če gre kaj narobe, predvideti alternativne sestope, vedeti, kje bom prišla do vode. Načrtovanje poti je velik del doživetja!
Puanina Tour sem prvič videla pred leti na letaku v trgovinici z lokalnimi izdelki v Ukvah. Juhej, sem si rekla, nekaj novega. No, pravzaprav nekaj zelo starega – Puanina Tour namreč poteka po stezicah, po katerih so nekdaj nosili mleko, prenašali sir, gnali živino, spravljali v dolino seno in les. Popotnika čakajo številne zgodbice o krajih, ki sicer nikoli niso bili center sveta, so pa bili bistveno bolj obljudeni, kakor so danes. Pot je slikovito speljana čez številne planine in skozi magične gozdove, kadar smo se tod potikali s psoma, smo vedno naredili še kako dodatno pot. Samo še tole pogledam, pa tistole tam, pa še malo naprej in okrog ovinka …
Puanina Tour je krasna tudi pozimi, kadar je bilo višje preveč snega, sem se vedno rada zatekla v varno naročje bukovih gozdov pod prijaznimi karnijskimi vršaci. Po zajetnem kosu trase poteka tudi VdG (Via delle Giulie Trail), ultra tekaška dogodivščina, o kateri še nisem pisala. V bistvu nisem pisala še niti o Carnica Ultra Trail, ki gre prav tako deloma po teh koncih. Skratka … ko sem zadnje desetletje kolovratila tod okoli, so mi ti kuclji in travniki pod njimi prav posebej prirasli k srcu. Pa sem si rekla, zakaj jih ne bi povezala v enem dolgem teku.
Malo gor in malo dol na šest vrhov
Organizirani teki na ultra razdaljah običajno potekajo kot dolga prečenja pod vrhovi. Le redko se povzpnejo tudi na kak vrh, kar je razumljivo – vzponi so utrujajoči, višincev se hitro nabere več kot dovolj, poti na vrh niso vedno med najlažjimi. Kadar tečem sama, pa z največjim veseljem odstopicljam čisto na vsak vrh, pod katerim se vije moja pot.
Ena od prelepih lasnosti Karnijcev je, da so logični. Težko rečem, ali je to samo moj individualni občutek ali dejansko imajo drugačno pristopno logiko. Kar želim reči, je, da se mi še ni zgodilo, da bi v Karnijcih kapitalno zašla ali kiksnila slabo vidno stezo ali napačno ocenila pot, medtem ko se v kakšnem drugem gorstvu lahko počutim precej izgubljeno. Ali vsaj ne tako sproščeno kot v Karnijcih.
Ko sem stala na planini pod Kokom, sem točno vedela, kje moram iti. Četudi pot ni označena in se zdi, da prav dosti ljudi tam ne hodi. Vsaj ne poleti, pozimi je pot vedno dobro uhojena. Tisti dan, ko sem se potepala tam naokoli, nisem srečala niti enega človeka. Na sončno nedeljo na šestih vrhovih nikogar. Evo, to je še ena od lastnosti Karnijcev, v katero sem zaljubljena: človek je lahko sam. Sam na poti. Sam na vrhu. Sam s kravami in kozami in konji, ki uživajo v poletnem hladu.
Pojdi za nosom
Lahko bi rekla, da sem s Koka šla za nosom naprej na ostale vrhove. Karnijci so izjemno razgledni, tako da z nekaj zdrave pameti in smisla za orientacijo človek lahko brez težav pride z enega vrha na drugega. Manj ko premišljuješ, lažje začutiš pot. Kadar nisem bila prepričana, kam bi zavila, sem za trenutek ali dva zatisnila oči, potem pa se obrnila tja, kjer mi je intuicija rekla, da gre steza. In intuicija se ni zmotila; pot gre običajno po grebenu ali poteka po naravnih ločnicah. Glava, prepolna pameti, včasih ne vidi tistega, kar ima pod nogami.
Zato me ni bilo strah spusta, ki ga nisem poznala. Želela sem Puanina Tour povezati z vsemi vrhovi, kar je pomenilo, da moram prej ali slej zaviti nazaj proti Ukvam. Z Zahomca bi se sicer lahko spustila do ceste, ampak potem bi zamudila najlepši del Puanine. Karte so obetale dve stezi, vendar si nisem delala utvar, da bo tista steza kaj več kot črtkan spomin na zemljevidu. Ko pa so ljudje še hodili po njej, so za prečenje izkoristili grapo. Torej sem tistega lepega večera, ko se je po nevihti nebo umilo in me je pričakal krasen sončni zahod, vedela, da moram prej ali slej priti do Val Filze in se ob njej spustiti na označeno pot.
V iskanju izgubljenega časa
V teoriji, torej na karti, je vse super štimalo, v realnosti pa se je zataknilo že na prvem koraku: kje na Zahomski planini naj bi se steza začela? Pustila sem, da me je vodila moja notranja logika, buljenje v karto pač ni prineslo napredka, in že kmalu sem tekla po nečem, kar bi z veliko domišljije nekdaj dejansko lahko bila pot. Po skrivnostnem bukovem gozdu, mestoma prav nesramno strmem, sem najprej prečila prvo in potem še drugo grapo. Okej, vmes sem dvakrat tudi zdrsnila, bili smo pač ravno po dežju.
Luštni grapici sta bili premalo impresivni, da bi me zapeljali in bi jima lahko rekla Val Filza, zato sem gozdno prečenje pogumno nadaljevala. Ko sem po res zanimivem lomastenju zaslišala bučanje slapov, sem vedela, da je to to. Da je prečnega izgubljanja skozi mogočne gozdove konec, ker bom ob potoku prej ali slej prišla na planino. Priznam, v neznanem, divjem gozdu je bilo precej temno in v glavi sem preigravala scenarije, če naslednjič morda vendarle ne bi bilo pametneje, da svoje love za sončnimi zahodi zamenjam za avanture v zgodnejših urah in se po hostah potikam pri belem dnevu. Ampak večeri so tako čarobni!
Še misel ali dve ali tri o tem, da sem v bistvu pa res kar precej pogumna, da si upam takole raziskovati, pa sem pritekla na plano. Do prvih napol porušenih stanov. Stiskala sem pesti, da sem ujela pravo Val Filzo, in zavriskala od navdušenja, ko sem zagledala znano cesto do Gačmana. Tam sem si privoščila macchiato in jabolčni zavitek, ki sem ga delila z razigranim domačim mačkom. Skupaj sva uživala v zadnjih pomežikih prelepega poletnega dne. Do izhodišča sem pritekla z lučko, ki je pravzaprav ne bi niti potrebovala, saj prekrasno potko, zaključek Puanina Tour, zelo dobro poznam.
Nad Ukvami sem se pojala 25. julija 2021, od popoldneva do večera. Avto sem pustila na parkirišču sredi kraja, do Agriturismo Rosic sem tekla po prekrasni Puanina Tour, ki se začne v Ukvah za cerkvijo in vodi po lokalnih stezicah. Ob poti je ne samo mnogo velikoformatnih muzejskih fotografij, ampak tudi številne dvojezične razlage ledinskih imen. O teh krajih vem več kot o svojih domačih … Potem sem tekla na vseh šest vrhov, ki so se dvigali nad mano; povzpela sem se na Kok (Monte Cocco), Lepi vršič (Cima Bella), Konjščico (Sagran), Starhand, Ojstrnik (Oisternig) in Zahomec (Monte Acomizza). Na Starhand in Ojstrnik vodi označena pot (naredila sem krožno), na ostale vrhove se pride z lahkim korakom po neoznačenih stezicah. Potka z Lepega vršiča na Konjščico zahteva nekaj smisla za orientacijo, težka pa ni. Vse vrhove dobro poznam z minulih potepanj, dogodivščina dneva je bil spust do Agriturismo Gacceman. Kidz, don’t try Val Filza if you don’t love adventures and have a great sense of orientation. V dolino sem pritekla po drugem delu Puanine, ki se je čisto prehitro končala. 38 km, D+ 3.090 m.
