Dolgo pričakovana nedelja je bila. Pa ne zato, ker bi bila nedelja – zato, ker je bilo po dežju, dežju in še več dežja napovedano kraljevsko vreme. Lahko bi šla v steno, lahko bi se šla izgubljat v brezpotja, lahko bi realizirala Rokave. Denimo. Ampak želela sem biti sama, sama s kužkoma; in iti nekaj dolgega in na izi. Pot na Kraljevsko špico je povsod opisana kot zelo strma, meni je minila v dobri uri in kar prekratka je bila, da bi dokončala notranji dialog sama s sabo. Psa sta uživala s skakljanju navkreber; mislim, da so jima, kakor meni, bolj ljube vertikalne poti, hop hop in si že na vrhu. No, tokratni hop hop je meril nekaj manj kot tisoč višincev, ampak steza je speljana res uživaško in še nisem narajmala na tako prijetno prebijanje skozi ruševje. Lepo, res lepo vzdrževana potka; nekdo jo ima rad.
Že v Rablju se je začelo nadvse spodbudno. V moji italijanščini, ki je v enem letu bogatejša za par pridevnikov (in par kletvic, jejhata jaz), sem izvedela, kje lahko parkiram svoje neokretno vozilo, pa tudi, da me čaka lepa pot s krasnimi razgledi. To se mi je vedno hecno zdelo, da mi namreč pot razlaga domačin, oblečen denimo v gozdarska oblačila in s kilažo, ki ne sugerira ravno pogostega hribovanja. Huh, kdo smo pravzaprav tisti, ki hodimo v hribe? Kaj si misli en Rabeljčan, zakaj si tja gor želi ena Ločanka? Kaj so naši človeški preseki, ki nas povezujejo tam gori? No, pa v dolini tudi, navsezadnje. Mhm, pot se je začela z brskanjem po medčloveških odnosih. No, v bistvu z notranjim brainstormanjem, a ni pravzaprav fenomen, da se sploh razumemo. A ne obstaja več razlogov, da se ne bi razumeli?
Tistega lepega dne sem želela biti sama tudi zato, ker sem čutila totalni overdose druženja – zadnjih nekaj vikendov smo ferajnovci plezali ali hodili ali skupaj kuhali špagete in kurili ogenj. Druženje in pogovarjanje in tista čarobna samota tam zgoraj, no ja, najbrž je naravno in človeško, da take lepe reči spodbudijo tudi kakšne človeške naklonjenosti. Ki so tam gori čisto fletne, tu doli pa, ah ja, marsikaj zapletejo in zakomplicirajo. Sploh si ne znate predstavljati, kako zelo zapleteno je biti samski: ob tabornem ognju se pričnejo snovati kake hudomušne kombinacije, ki jim je eno figo mar za realije vsakdanjika. In potem desetkratnik fletnega časa porabim za utemeljevanje, da to in to ni bilo mišljeno tko in tko. Hočem reči, huh, stara sem štirideset plus in je pač tako naneslo, da so fantje v ferajnu skoraj za pol mlajši od mene. Glejte, leta na koncu so važna, res so, zato mi ne, res mi ne štimat zvez z omladinci. Ki so čisto krasni in zabavni in kjut in polni energije; ampak četudi sem jaz tudi čisto krasna in zabavna in polna energija, se ta račun ne izide. Res se ne.
S Kraljevske špice smo jo mahnili v dolino Mrzle vode, pa na sedlo Prašnik, pa spet malo nazaj in pod mogočna ostenja Viševe skupine. Kar hodilo se mi je tisti dan, psoma pa tudi. Bili smo sami in bilo je nepopisno divje. Zaraščene poti, šumljanje neukročene vode, malo sem in malo tja in nekaj časa sem celo ležala v travi in buljila v sonček, psa pa sta se mi stiskala vsak pod eno roko. Res uživam v takih samotnih trenutkih, ko je edini glas, ki ga slišim, tisti v moji glavi. Zaključek dneva? Kava v Rablju, ki se mi je prvič zazdel prav simpatičen kraj, ter ugotovitev, da bi morda še najbolje shajala z Italijanom. Mali gajstni gobezdači so mi bili od nekdaj všeč; in italijanščina je afrodiziak.
