Mal smo šli v Karnijce. Spet. Žal smo morali priti tudi nazaj, četudi … bi najraje ostali tam gori med zlatimi travami, pod ubijalsko modrim nebom, v družbi žvižgajočih svizcev in cingljajočih potočkov in širne svobode in tihe samote in neukrotljive divjine. Pač tko, no, res je bilo lepo; dolina Rio Sissanis je nekaj najlepšega, kar sem kadar koli videla. Sploh. Mmm!
Poletje se je pričelo umirjati, beri je vročina postala znosna tudi za daljša vandranja s psi. Pa smo šli. S psi v hribe. V Karnijce. Toliko je kucljev, ki bi jih rada oblazila, da izbiram skorajda na anbanpetpodgan oziroma glede na to, kje je dovolj vode za pse. Ob jezerih … zagotovo. Priti do izhodišča me ni skrbelo – vozil je Marko in nisva vključila gospe Garminove, ker sem jaz trdila, da vem, da greš bolj ali manj samo naravnost in potem bolj ali manj prideš. Aha, je šlo gladko do točke, ko se je bilo treba odločiti, kje parkirati. Če drugega ne, se moram naučiti toliko italijansko, da bom parkirišče trofnila v prvo in ne bom travmirala ob najdevanju začetka poti. Ampak če gre potka ob vodi, sem jo našla celo jaz, hehe. Daleč od tega, da bi bila zgodnja, a vendarle sva bila ravno pravšnja, da sva hodila sama in sva imela celo vsa jezerca samo sama zase. Za nas! Ko sva vstopila v dolino Rio Sissanis, sva se nadaljnjih nekaj ur premikala s hitrostjo ranjenega polža: vse sem morala pofotkati, nobena travica mi ni smela uiti, vrtela sem se in se razgledovala in z vsakim korakom se mi je zdelo, da je dolinica lepša. Nekaj zenovskega je na njej, četudi pravzaprav ni ravno razgledna, so gube njenih robov tako mehke, da kar malo sanjariš, ko pluješ med tistimi visokimi travami in te božajo zvončkljanja sramežljivega potočka. Marko je do sedla prišel pred mano in mi z bezljajočimi premiki dal vedeti, da je zagledal nekaj lepega. Ah, no, a pa je sploh lahko še lepše? Ko sem do pravljične razgledne točke prisanjarila tudi jaz s Spajkom okrog pasu, sem se morala kar malo usesti, da mi prekrasni pogledi ne bi kam ušli. Potem smo se spustili k jezerčku in so psi plavali in sem jaz ob vsakem mimohodu brežine povnanjala, da še nikoli nisem videla toliko paglavcev na kupu. Vse črno in migljajoče je bilo od njih. Toliko sem imela opraviti s tem, pa onim, pa okrog vogala zornim kotom, da ni bilo časa niti za lulanje, kaj šele za malico. Kdo bi pomislil na malico ob taki magični kulisi! Ko je vročina malo popustila, smo se žal morali podati naprej. Na pot, ki se na izhodišče vrne čim bolj naokrog. In smo torej šli naokrog; pa potem še malo naprej, ker je mene tako zelo zanimalo, kaj je okrog naslednjega ovinka. Ko smo ovinkom vendarle morali narediti konec, smo se v počasnem posnetku, da ja ne bi bilo prehitro konec, spustili še do zadnje vodne kotanje – da so psi pojedli tisto, kar naj bi bila moja malica, da sem se jaz še malo zadevala s skalno belino, ki se je pela nad vodno gladino, da sem Markotu težila, da a ne, je pa res lepa pot. Vračali smo se z večerom, zadnji tistega dne na jezerskem kroženju; pogovarjala sva se in se občasno ustavila, bolj ali manj zato, da so se vrnili psi, ki so se lovili po karnijskih hostah. Nekako nama je uspelo zgrešiti zadnji odcep, zagotovo dobro markiran, ampak srce je bilo pač prepolno vtisov in mu ni bilo mar za orientacijske banalnosti, tako da smo rečico, ki nas je ločila od izhodišča, prečkali po taborniško in se nazadnje pravzaprav strinjali, da je bila prav fina bližnjica, saj nas je pripeljala točno do avtomobila. Človek bi rekel … da se vse zgodi z nekim namenom, tudi to, da kiksneš pot. Ali pa to, da si božanske lepote nekega karnijskega dne deliš s tako prijetnim človekom.
