Evomenetukispet. V Dordolli. V načrtu so bile Crete di Gleris, naslednji dan pa Grauzaria po Cengle dal Bec. Dve lepi trasi, krasni za prvo resno odzvanjanje jeseni in tisto njeno čarobno visokogorsko pozlato. V načrtu je bilo, da se poplezavanja ne bi lotila sama, ampak v družbi tistega, ki me je za karnijsko vodenje celo prosil. Sem vzela dopust, dala v varstvo psa, pripravila hrano, spalko, ruzak za tri dni. Potem … potem pa je s parbesednim esemesom par ur pred odhodom odpovedal. Višje sile pa to. Hej, nisem jaz prava oseba za taka zmišljevanja. Jaz vlečem poteze in sprejemam odločitve in s takimi na videz mičkenimi pripetljajčki se življenje zna pač kapitalno obrniti. Odpuščam ja, pozabljam pa ne. Tako je samotnemu in tudi precej osamljenemu Monte Chiavalsu sledil skorajda filmski klobčič dogodkov; življenje je šlo v drugo smer, kot je kazalo pred meseci.

V enem fajnem filmu, o katerem bom morda na kak svetoboljni dan natipkala par vrstic, ključna oseba v ključnem trenutku svojega bivanja ugotovi: »You have to make the right choice. As long as you don’t choose, everything remains possible.« Mhm, odločitve! Izbira! Ljudje se bojijo vlečt poteze: ker se bojijo posledic, ker jih je strah neizpolnjenih pričakovanj, ker jih paralizira misel na morebitni flop morebitno napačne odločitve. Prpajo, še preden se kaj zgodi – ker se ne znajo odločiti. Ne upajo. Tako gre to v sodobni družbi, preveč izbire pač vodi najmanj v klinično depresijo. V neskončna stanja tuhtanja, ali bi to ali ono ali tako ali drugače. Glejte, saj jaz tudi pomežiknem in vdihnem, preden stopim na pot – ampak brez nobene odločitve pač ni nobene poti, za doma ždeti in čakati, da se mi prave odločitve po sistemu deus ex machina same zvrnejo v naročje, mi pa zagotovo ni. Skratka, ljudje, če želite ali ne, v življenju je treba izbirati in se je treba odločati, naše odločitve pa precej ključno vplivajo na to, v katero smer bo zaplulo naše nadaljnje življenje.

Pojdimo nazaj v Karnijce, v tako zelo ljubo mi dolino Val Alba. Na Cjasut dal Scior sem prijokala po drugi poti, kot sem pred tednom dni tja prispela s psoma. Ko se je pred bivakom pokazalo sonce in sem pred sabo zagledala čudovit, divji karnijski krog, ki čaka, da ga prehodim, sem si prisegla, naj se gre človeški svet lepo solit. A na tako lep dan bom otožna zaradi enega bizgeca, ki ne ve, kaj bi sploh rad? Nop! Hribi so itak najlepši, kadar sem sama. Sama s psoma. Tam gori, pred malce mističnim obličjem Grauzarie in Sernia sem si obljubila, da razen s Primožem, ki je pač eden naj ljudi, na katere je moje življenje naletelo, z nikomer več nikamor ne grem. Obrisala sem si solze, kukanje skozi objektiv, ki je ujel krasne jesenske motive, pa me je dokončno spravilo v dobro voljo. Jebeš egoiste, ki ne vedo, kaj bi, dajmo uživat na poti proti Zuc dal Boru!

Nad sabo sem občudovala razdrapano, podkvasto razporejeno vrsto divjih ostric, znamenite Crete di Gleris oziroma Sette Picche (Sedem špic). Moje pohajanje je povečini potekalo pod njimi, a vsake toliko se nisem mogla upreti in sem zavila tja gor proti ošiljenim vrhovom. In se potem, sama, brez štrika in klinov in ostale železnine, vrnila nazaj na mojstrsko speljano, en mičken odštekano stezo. Nekaj strašno seksi je na čudoviti poti Alta Via proti Monte Chiavalsu: zanimiva gorska pokrajina, ki gre čez globoko zarezane, nedostopne škrbine in okrog ostrih špic, divja odročnost in kraljevski razgledi. Žalost, ki me je zjutraj bičala, se je v nebeški lepoti skupine Zuc dal Bora, ki sem jo prečila, preobrazila v umirjenost in pomirjenost in spoznanje, da tako srečna, kot sem med skalami, z ljudmi ne bom nikoli bila. Psa, moja zvesta družabnika, pa sem ves dan pogrešala; in sklenila, da bo nekaj naslednjih tur zanju – za tekanja po hribovskih tratah, ležanje na jesenskem soncu in uživanju v tem, da imamo drug drugega.

Post Views: 518