Luca sem srečala na enem svojih spomladanskih karnijskih potepov. V bistvu sva se spoznala šele pozneje na enem od italijanskih hribovskih forumov, na katerem je objavil fotko mene s psoma. S tistega potepa. Potem sem začela spremljati njegove poti, ki jih objavlja na blogu – in ugotovila, da imava precej podoben okus za kuclje. Ko sem videla njegove fotke z Monte Giaideita, sem v momentu sklenila, da se tjakaj podam ob prvi priložnosti. Decembrsko sonce me ni vabilo kam prav visoko gor, ampak sem si zaželela martinčkanja na kakem karnijskem razgledniku. In sem se odpravila po Lucovih stopinjah. Prav vseh nisem našla, saj sem ene dvakrat kar konkretno zabluzila, ko nisem vedela, ali levo ali desno ali … No, saj pravzaprav imam taka karnijska izgubljanja prav rada: urim uporabo kompasa in karte in zdrave pameti. Ta me je tudi tokrat pripeljala na prava pota, iskanje oznak (jap, jaz sem se sposobna izgubiti tudi na markirani poti) pa je bilo ne samo prav luštno stezosledstvo, ampak sem se počutila kot v kakem serialu iskanja skritih zakladov. Ampak Karnija dejansko je en skrivnosten zaklad! Ki me vabi na čarobna potepanja … in srečevanja; tudi z lastnimi mislimi. Ne vem, kdo je po njej nasejel te razgledne kuclje, a vse polno jih je in od povsod so tako lepo vidi. Vsepovsod. Tokratni razglednik je bil sosed od Amariane, čezenj je nekdaj vodila starodavna pot Iulium Carnicum, zdaj pa je … samo slikovit in samoten in precej pozabljen.
Na poti sem imela sicer relativno dosti opraviti s sledenjem markacijam, zlasti v gozdu, kjer sem imela občutek, da so prav vsa drevesa z oznakami pred kratkim požagali, a vendarle je bilo časa na pretek tudi za igranja s psoma in čebljanje navznoter. Zadnje čase sem bila zame netipično ljudomrzniška, pa ker nočem leta zaključiti s priokusom, da je vse za en drek, sem balinčkala po spominu za letošnjimi človeškimi izkušnjami, ki so me pa razveseljevale. Veliko jih je bilo! Najprej mi je v sprednji možganski reženj (to samo tako rečem, da poudarim, da mi je to prvo padlo na pamet) priletela prijetnost najinih pohajanj s Primožem. Totalno dobra energija in duhovita paberkovanja o vsem; no, predvsem o bolj ali manj trapastih temah. Mislim takih, ki niso ravno na nivoju kvantne fizike. Četudi sva se izjemno resno in poglobljeno predajala tudi tuhtanju, kako, za vraga, je evolucijsko prišlo do menjave barve perja pri belki. Belo pozimi sva še nekako prebavila, ampak selekcijo menjave na pisano v kopnem letnem času … Enivej, Primož je duhovito, iskrivo, potrpežljivo, razgledano bitje s tako prisrčnim smislom za humor, da bi me v smeh spravil tudi, ko bi bila najbolj zoprnasto tečkasta. Le komu drugemu bi se dalo v megli in vetru na Trianglu meni razlagati sestavo sončnih celic in hrambo energije v tistih žičkah. Ali kjer se že hrani. Pri čemer je meteorološka postaja oddajala harfične zvoke – ki sva jih slišala oba … in sva bila torej precej uglašena. To je tisto, kar me pri nekaterih ljudeh tako zelo privlači: da si imamo toliko povedati o eni žblj meteorološki postaji in se nam pri tem v mislih iskri in se širijo žile in četudi bi objektivno tisti trenutek lahko opisali kot skrajno meglen in vetroven, je njegova subjektivna percepcija bistveno drugačna: spoznavanje in doživljanje. Spoznavanje reči, ki jih ne poznamo; doživljanje človeka, ki na energijski ravni tripa podobno kot mi sami. Super filing!
