Zbudila sem se tam, kjer sem šla prvi dan spat – v zgornjem nadstropju Casera Cimadors, v prevroči spalki, z Amélie pri nogah in Finleyjem pod pazduho. Misli na zganjanje romantike ob sončnem vzhodu sem opustila prejšnji večer, pasalo mi je spati in sem pač spala … dokler me ni, khm, tiščalo lulat. To je bržkone edina stvar, ki jo precej sovražnim pri ne-doma-spanju: da se je treba zbasat iz udobnega gnezdeca, smuknit v hlače in čevlje in iti ven v divjino; da ne bo pomote, divjina je krasna, ampak ne za zgodnjejutranje lulanje. Skratka, takrat sem ugotovila, da smo prespali večino jutra, da je zunaj krasen dan, da je posoda, ki sem jo pod studenčni kapljalnik nastavila zvečer, polna vode. Kava! Pa črn kruh in konzerva tunine in vafelj zame, za psa pa briketi in tisto, kar bosta nafehtala od mene. Potem smo še toliko počakali, da se je posušila rosa, ter jo mahnili na vrh. Grauzarie se človek pač nikoli dovolj ne nagleda, da o bukovem gozdu do vrha sploh ne govorim. Mislim, da sem se ustavila vsake tri korake, pogledala naprej, nazaj, naokrog, pa še malo gor. Prekrasna zelena! Zelena, zaradi katere se je moje srce stisnilo v klobčič kot mucek in glasno predlo. Zelena, zaradi katere sem šla na kolena, razprla roke kvišku in se zahvaljevala, da je ne bom nikoli pozabila. Moja ljuba, najljubša zelena! Cimadors Alto, mi te imamo tako zelo radi – jaz, psa in fotoaparat. Kakšen optimističen dan je bil pred nami! A so v hribih … vsi dnevi tako optimistični? A je optimizem … stvar hribov?

Plana za drugi dan ni bilo, z mano je bilo le par naprintanih listov z možnostmi, kam bi lahko šli. Potem pa smo čepeli tam gori, zrli v Grauzario, pa v Zuc dal Bor, pa vse levo in desno od njiju. Pa sem ugotovila, da se mi razen fotografirati in muckati na soncu ne da prav dosti. Smo bili torej gori dolgo; zelo dolgo. Fotoaparat ne zna posneti vseh meglic, ki so se podile okrog nas, vseh malih leteči stvarčic, ki so se mi zapletale v lase, vseh mravljic, ki so mi lezle po dlaneh, pa smo torej večino časa samo ždeli in uživali. Psa sta mi lezla v naročje in trenutek, ko se je Finč enako zasanjano kot jaz zagledal v Grauzario, je bil eden tistih, ki se jih človek za vedno zapomni. Trenutek, ko srce nima časa, da bi utripalo – tako srečno je. Trenutek, ko uživaš v tistem, kar imaš – ker ni nič boljše od tega. O ničemer nisem razmišljala. Bila sem sama, mirna in prazna. Vse to življenje, skozi katero se vlečemo in sestoji iz krikov in solz, iz smeha, bojev, razkolov, pokopanih upov in nenadejanih možnosti: vse to se hipoma razblini, ko stopim na goro. Tam gori … imam srce kot pašteta, tam se čas postavi v oklepaje in se mi na lica usipajo trenutki brezmejne sreče. Ah, ja, no … četudi se mi ni nikamor ne mudilo ne ljubilo, smo prej ali slej vseeno pomahali vrhu in se premaknili v dolino. Da bi se popoldne spet lahko dvignili.

V Borgo di Mezzo sta psa rekla, da je vroče in da malce posedimo na pravkar pokošenemu travničku za cerkvijo. Pravzaprav … je tudi meni pasalo dati roke pod glavo in zreti v nebo. Potem pa sem pred sabo zagledala debele rdeče nogavice v sivih copatih iz filca. Ter grablje. In se mi je zasvitalo: ja, želim si življenja v debelih rdečih nogavicah in sivih copatih iz filca! Mojega romantiziranja idiličnega življenja v karnijski vasici, ko živim od vode in skorje kruha, pomagam domačinom, vmesni čas pa vandram po bukovih gozdovih, čoham psa in štrikam debele rdeče nogavice, je bilo precej hitro konec, g. Debelerdečenogavice oz. prijazni moški, ki me je prejšnji večer zadnji videl, me je namreč vprašal, če sem dobro spala. Sem odgovorila, da odlično; potem sem skušala s primerno dozo presežnikov, komparacij in metafor izraziti še, kako lepo je bilo na vrhu, pa me je moja italijanščina hitro obsodila le bolj ali manj na si in bello. Ne, ognja nisem kurila v fogolarju (huh, kje bi pa upala); ja, voda je tekla, ampak bolj malo (vseeno sem vse zgledno pomila). Pa se nama je pridružil še drugi grabilec sena (brez rdečih nogavic) ter mi dejal, da me je lepo spet videti. Spet? Kako spet? Kaj nisi bila tu že lani maja? Malo sem se sesedla od presenečenja, ker je bilo pač vse res; malo se je moje srce spremenilo v stopljeno kepico sladoleda, tako ginjena sem bila, da se me nekdo spomni. Definitivno znak, da pripadam Grauzarii, sem si rekla, njemu pa odgovorila, da se bom vedno rada vrnila. In se bom!

Tokratna karnijska odisejada se je nadaljevala na drugi strani ceste. Na oni stran Val Albe. Lani smo naredili krog iz Dordolle v Dordollo in četudi že takrat nisem prav dosti tehničarila z opisi, ne vem, kaj naj povem tokrat. Tehničnega. Stvarnega. Podatkovnega. V Karnijce se gre pač uživat, biti na off, past brezskrbnost. Ampak okej, recimo takole: parkiraš tik pred železnim mostičkom, dovolj širokim le za pešče, ter se po stopnicah, ki jih najdeš na oni strani, povzpneš v Dordollo. Izpadel boš kot dober poznavalec krajev, heh, prihranil pa si boš tudi ozko cestico in parkiranje. Potem … se usmeriš proti hribovju nad vasjo, kjer lahko izbiraš med mnogimi, res mnogimi pristopi na Vualt ali Cjasut dal Scior. Nekaj jih je na kartah, marsičesa pa tudi ni, ker so stare steze očistili in markirali lokalni ljubitelji teh krajev. Je pač res zelo lepo! Divje! Prvinsko! In zeleno, ja. Ura je bila spet precej pozna in moje prenočišče je bilo več kot 1300 metrov nad mano; na hrbtu sem imela poleg ričeta in kave in spalke in bivak vreče še veliko vode. In debelo knjigo. Sem skratka sklenila, da se povzpnem po strmi La Lope, dobro označeni stezi, ki se odcepi od CAI 425 ter pod Cjasut dal Sciorom priključi na CAI 422. Ljubim strme vzpone, res! Konec ga je bilo v nekaj manj kot treh urah in na koncu sem bila, priznam, že precej utrujena. In sem komaj čakala na kavo. In ričet. In vafelj. In spalko!

Bivak na Cjasut dal Scior je eden najlepših, kar sem jih videla. Najlepših v smislu … narejenih z največ ljubezni. Z največjo ljubeznijo, a se tako reče? Za začetek sem si, utrujena od gorpadol nošenja težkega nahrbtnika in mnogih prehojenih kilometrov, skuhala kavo. Ni je čez kavo s koharčka v hribih! S sabo sem imela celo smetano v majhnem lončku, mini razvajanja so v življenju pač pomembnejša od epskih velikopoteznosti. Male stvari začinijo minljiv mimoidoči hip in ga naredijo … večnega. Bila je torej kraljevska kava in čutila sem, da je to odlična uvertura v nepozabno noč na Cjasutu. A veste, zakaj tako rada hodim sama? Ker se mi ni treba usklajevati in spraševati, kaj kdo bi in kdaj. Sem dala stvari iz nahrbtnika, si na hitro skuhala ričet, potem pa si nadela kapo in puhovko ter se zleknila v ležalnik in brala. Ne, ležalnika nisem nosila s sabo, ampak sem ga našla v bivaku. Bil je nepozaben večer: z ležalnika zrem v Grauzario, en pes mi prede ob nogah in drugi se mi stiska v naročju, berem krasno knjigo in polnim zvezek za globoke misli. (Saj razumete, kajne, da je to z globokimi mislimi napol štos.) Pravzaprav se je večerno početje nadaljevalo zjutraj in tudi dopoldne; bili smo sami, samo mi trije in karnijsko kraljestvo povsod okrog nas. Srečna, zelo srečna jaz! Vse ostalo se je zdelo tako oddaljeno; in tako nepomembno. Majhno. Na tistem ležalniku … so v meni potekale nekakšne selitve, občutek notranje preureditve. A veste tisto, ko nič več ni tako, kot je bilo. No, to. Vrnila sem se po CAI 422, s katere smo občasno malo skrenili, postali, posedeli, se razgledovali. Amore mio, do naslednjič!

Post Views: 437