Aprilsko deževje je idealno za zimske reminiscence; sentimentalne. Morda je april zato od nekdaj moj najljubši mesec – ker mi trkljanje dežnih kapelj po šipah usipa v spomin misli na trenutke, ko se je svet za hip ustavil (ali se je za hip ustavilo samo moje srce?). A ni pravzaprav tako, da se nam življenje tke iz takih zamrznjenih hipov; sprotne zoprnije pozabimo, skozi leta pa ohranjamo spomine na dogodke, ko smo bili še posebej srečni.
Karnijci in levi hribi niso moje odkritje, zanje (in še za marsikaj) se imam zahvaliti B., s katerim sva se pred leti, žal, razšla. Razšla kot prijatelja; ker ona-on apetiti itak prej ali slej zjebejo vsako ona-on prijateljstvo. Nov svet je bil zame tisti, ki mi ga je odkrival in v katerem sva se srečevala v želji po samoti. Monte Paularo in Monte Dimon sta bila dolgo pocahnana v mojih planinskih zapiskih in prvič sva nekega novembrskega dne na obeh vrhovih stala skupaj. Jaz precej zadeta od zlatih trav in modrega neba; spomnim se, da sem na vsak način skušala pot še malo podaljšati in sva naredila toliko ovinkov, kot se jih je dalo. Ko sva se vračala, pa sem se zatreskala še v eno karnijsko reč: v fogolar.
V Karnijcih je marsikaj drugače. Pa ne samo zato, ker bi bila jaz romantični eskapist; ali ker sem od nekdaj tripala na Italijane. Mimogrede, štorijo o mojem nesojenem Italijanu moram enkrat napisati – ker je tako simpatična in neškodljiva in, ah, četudi se je na koncu poročil z drugo, vem, da tam nekje eno srce še vedno malo zame bije. Ampak pisati sem želela o letošnjem zimskem srečanju z mojima karnijskima dvojčkoma, do metra enako visoka sta namreč. Ustavljam prste na tipkovnici in premišljujem, koliko povedati. Naj zapišem samo, da sem bila celo pot sama in je bilo na metre snega in sem juhujala v modrino nad sabo in med prsti mečkala belino izpod krpelj. Ali naj se muzam ob tem, kako se je dan začel z dvojinskim valjanjem po postelji in je bilo ekstra simpatično; niti ne toliko njegove globoko rjave učke kot cel set precej odštekanih okoliščin. Ah, ne bodite mi fouš za moje več kot samo na trenutke odbito življenje – kadar ni odklopljeno, zna biti precej naporno. Moje tako imenovano življenje. Khm.
O zimskem pristopu tja gor nisem napisala nič, vem. Ampak … komu pravzaprav mar za razmere, višinsko razliko, čas hoje. Luštno je bilo in moje srce je utripalo kot noro; pa na trenutke me je bilo pošteno strah. Marsikdaj me vprašate, a me ni nič strah, ko sama naokrog hodim. Seveda me je strah, včasih me je do kosti strah. Takrat se spomnim, kaj je rekel Bene Gesserit v Dune: “I must not fear. Fear is the mind-killer.” Pa grem naprej in je.
3 komentarji
Saj tudi če ne poveš, že same slike so za fovšijo zganjat. Me je že parkrat mikalo it v tiste kraje pogledat, kako je pozimi.
LP, Boris
Khm, Boris, pot absolutno ni nobena skrivnost, tkole bom rekla: do Castello Valdajer ni težko priti. Mimogrede, pot do tu je ena mojih najnajljubših. Od Valdajerja gre zimski vzpon na Monte Paularo po smeri letnega, s prilagoditvami glede grebena, tj. večji čas poteka po grebenu, ko pridemo na plano. Večja jeba je od Paulara (ki je res totalno v izi dostopen) na Dimon, ker tisti grebenčič je že v kopnem ozek, ob letošnji količini snega je bil pa ena sama opast. Ampak, saj veš, previdno in po pameti in gre. Nazaj pa je po teh golih Karnijcih tako, da načeloma gre kjer koli, kje se dejansko špura potegne, je pa odvisno od količine snega in razmer.
A si tak opis imel v mislih? Komot še kaj napišem. Ker, a veš, bom z veseljem – Karnija ljubezen moja, pa to :-).
:), ni bilo mišljeno da bi povedala, kje si šla. Toliko poznam da sem si predstavljal kje je najbolj varno. Pa vseeno hvala za opis!
Ti pa kar razlagaj na dolgo in široko, jih imam tudi jaz za drugi dom. Pa nisem čisto siguren če so res drugi, vse bolj postajajo prvi in se mi zdi da prihajam nazaj v Lj. samo še na prisilni obisk.