Junijsko preživljanje lanskega dopusta se je začelo precej neobetavno: slaba vremenska napoved, kineziološki trakovi v obliki hobotnice vzdolž desnega stegna, šepajoči pes. Potem pa se je, kot v vsaki dobri romantični komediji, vse zasukalo na bolje, od vremena do uporabnosti moje desne ritnice, in končalo naravnost spektakularno: jaz in Bambi v Karnijcih. Imela sem večjo tremo kot pred prvim osnovnošolskim pejvavkino dejtom – iti v hribe z lastnikom ubijalsko seksi modrih oči in obtebinemoremvečtreznomisliti žametnega glasu je pač primerljivo edinole s prvim poljubom. Ever! Da peljem nekoga, ki mi je všeč, v hribe, in za povrh še v Karnijce, je najintimnejša reč, ki jo nekomu lahko dam. Telo je gibko in tudi relativno debelo kožo ima, preživi skratka marsikaj in se hitro regenerira, duša, duša pa je tista, ki je tam gori, v objemu moje srečnosti, ranljivejša od milnega mehurčka in lahko poči … recimo zato, ker se me ne razume, kako veliko mi kuclji pomenijo, ali ker gredo pričakovanja od potepanja na različne strani neba. Sva? Nisva? Bi? Bova?

Ture prav dolgo nisem izbirala: tisti večer v Casera Turriee sem se spustila do sedla Pradulina in žuliti me je pričela radovednost, kakšna neki je pot CAI 435 v nadaljevanju. Kar naokoli hriba greš in prideš na Lonice, siriousli?! Vmes pa skočiš še na Monte Salinchiet, ki je tistikrat stal na poti mojim pogledom proti Zermuli. Lonice so prelepe in ker zaradi mojih šoferskih omejitev tja gori ne zaidem prav pogosto, bi bilo opravičljivo za zoprnijo od cestice izkoristiti moškega za volanom. Pa še preverila bom, kako se obnese, hehe, na dolgi rok od utapljanja v globoki modrini njegovih oči pač ne bom mogla živeti. Jebiga, je treba biti tudi realen in, če misliva še kaj drugega kot lepo se gledati, preskusiti, kako se vzajemno navduševanje obnese v vsakdanjih prizemljenostih. Ali je vožnja z njim prijetna? A zna brez travmiranja naročiti kavo? Ali bom za vse, kar se morda ne bo odvijalo tipitopi, kriva jaz? Vem, vem, vsi v teoriji obvladamo tisto, kako bi za nekoga, ki ga imaš reees rad, naredil vse. Se prilagodil. Kako je na koncu pač važna samo ljubezen. No, pa ni. Tako je; smo pač ne samo odrasli, ampak tudi v svojih štirideset plus letih, ko poleg metuljčkastih trebuših plesov za uživanje v dvojini štejejo tudi kruljenje po želodcu, žulji na petah in poslušanje muzike med vožnjo. A veste, v zaodrju so vedno pomožna vrata za izhod v sili – ko človek spozna, da ja, fletno je biti zaljubljen, ampak luštno je tudi kavčati ob najljubši oddaji, ne da bi nam kdo iz rok pulil daljinca ali našteval, česa vse ni v hladilniku.

Če si grizete ustnice, a sem spet uspešno zafurala poskus razmerja/odnosa/zveze (bemtiš, saj še sama ne vem, kaj to z Bambijem sploh je), naj vam prihranim dramatični lok in katarzo ter še pred opisom dogodkov razkrijem konec: triumfalni hepiend je bil! Lupčkanje na začetku in še več poljubljanja na koncu ture, držanje za roke na poti tja in tesno objemanje ob poti nazaj, nekdo, ki ga občudujem, naprej grede, in nekdo, ki ga obožujem, nazaj grede. Trasa je bila luštna, nič ne rečem; vem, da ima rad samotna gozdarjenja in hosta nad Lonicami je bila prav filmska. Domišljijska! On je ob z mahom obloženih tleh preigraval zgodbe kralja Arturja, mene je zanimalo spolno življenje gozdnega življa. Zakaj ne vem več, kako se razmnožujejo mahovi? Kako ptičji samec spozna ptičjo samičko? Z medklici Corto Malteseja, Merlina in frcanja potočkov drug drugemu za vrat je pot do vrha minila hitro. Nisva se izgubila, nisva mijavkala zaradi vročine; ustavljala sva se, ker je on pil, ker sem jaz fotkala ali pač kar tako. Mhm, diši najmanj po toleranci, če že ne po prilično brezpogojnem sprejemanju. Njegove dvometrske noge so delale dolge korake, ki jih je moja kukr dobra kondicija komaj lovila – in vmes še lovila sapo za vsa bolj ali manj čudna vprašanja, ki so vrela na plano. On pač pozna odgovore na vsa vprašanja; on je idealen tip. Zame! Moj! Pa … saj to vem že pet let z vlaka, a ne. Ni pa iluzija popolnosti, sva, kot že večkrat, imela tudi debato o tem. Mimogrede, zakaj se tako bojimo, da nas tisti, ki nas ima rad, idealizira? Je flop na realna tla stvar idealiziranja? C’mon … Ko sem mu priznala, da so tudi trenutki, ko mi primejduš gre totalno na živce, je bil pomirjen. Nihče od nas noče biti Mr./Mrs. Perfect, življenje pač sestoji tudi iz juter s podočnjaki, sračjimi gnezdi namesto frizure in zadahom po čevapčičih s čebulo.

Skratka, na vrh sva priklepetala precej hitro, se celo za potrebe mojega stikanja po razvalinskih ostankih prve svetovne vojne zadosti ustavljala (mimogrede, tako tenkočutno tolerantnega tipa pa že dolgo ne), skupen prihod na točko otusva primerno obeležila (lupčkanje, lupčkanje in še več lupčkanja), pomalicala, odprla najmanj stoeno temo. Ko je bilo treba odštorkljati proti Casera Pradulini, ki sva jo ves čas gledala pod sabo, sva malo pocmihala in se junaško podala v zasledovanje markacij. Ki ji, mhnja, kmalu ni bilo več, pa naj sva se še tako trudila. No, ampak dalo bi se iti tudi brezpotno in četudi je bil poskus številka ena napačen, saj naju je pripeljal v objem precej neprehodnega ruševja, sva družno modro sklenila, da jo mahneva skozi gozd, kjer šavja po tleh ne bi smelo biti. In ga ni bilo in sva precej junaško, navdušena nad uspehom, pridrajsala do sedla. No, tam pa … kakršne koli sledi o nadaljevanju poti CAI 435 ni bilo. In to po dveinpolurnem napenjanju stezosledskih oči, poskusom malo gor in malo dol ne. Jejhata, še enkrat na vrh bo treba, ni druge! Malo sem si grizla ustnice in nisem ga upala pogledati, ker sem pač en mičken zamočila. Pojma nisem imela, kje naj bi bila pot, pa če sem še tako obračala karto. No, ampak … G. Idealni ni bil hud! Četudi je bilo morilsko vroče in je bil hrib še bolj pokonci kot ob spustu. Mislim, res so bile strme trave. Strme strme strme! Za ponovni vzpon na Monte Salinchiet sva večino časa poti celo sledila, dokler se ni razpršela med kamenje. In vrh je bil vsaj eno uro enako oddaljen, zato glav sploh nisva več dvigovala kvišku. Ampak sva se hihitala in ugotavljala, da je idelana priložnost, da se spičiva. Lačna, žejna, pa vroče – a niso to okoliščine, ki kar kličejo po kaki slabi volji. Jezi. Razočaranosti? Sva imela dovolj dobro orožje, da je bila dobra volja še vedno najbolja: lupčkanje. Pa … hecanje. In smeh! Na vrhu, drugič tistega lepega dne, sva posedela, rekla pa pa lepemu hribu in se po znani poti vrnila na Lonice. Na koncu sva si dovolila še malce zaiti, ampak to je bilo samo zato, da sva videla še en kos prelepe hoste več, hehe. Ob kavi in fricu sva dočakala sončni zaton. Ugotavljala sva, da nama je tisto, kar naju povezuje, naštrikalo en tako lep dan, da ni druge, kot da se midva ne poznava že iz kakega drugega življenja …

Pa še par uporabnosti: tura je presenetljivo samotna; sicer markirana steza CAI 435 (oziroma Alta via Val d’Incarojo) je večji del vršnega dela (in sestopa do sedla Pradulina) brezpotje, tako zaraščena in nehojena je. Vrh je po karnijsko prekrasen razglednik. Malo magičen pa to. Vse je … pelo, cvetelo, sijalo, navdihovalo. Luštno zelo, priporočam toplo – v večjih količinah, da se steze shodijo.

Post Views: 720