Snegovalo se mi je in v Karnijce me je vleklo. Nekaj nezahtevnega in dolgega bi; nekaj z razgledi in z nikjer nikogar. Malo sem obračala karte in gledala, kje se da priti z juga, pa od kod bi se videlo na jug. Pa na sever, na vzhod in na zahod – naokoli, četudi ne od previsoko. Sneg pa to. Altopiano vselej zveni privlačno vagabundsko in področja, ki me je požgečkalo s karte, še nisem poznala. Perfektno, sem si rekla, pojdimo, sem pomignila psom naslednjega lepega dne zjutraj.
To, da je najbolj zahtevni del ture parkiranje, smo že obdelali. Ko pricijazim po tistih ozkih italijanskih bolj ali manj cestah do izhodišča, pogoltnem cmok, globoko vdihnem in tura se zame lahko začne. Prosim in hvala za dovolj veliko parkirišče, tokrat sem v Cludinicu avtič ugasnila kar na začetku vasi, na pamet mi ni padlo, da bi manevrirala dalje po ozkih ulicah, ki so se mi zdele komaj dovolj široke za kako karjolo. Trasa se je začela zelo obetavno, s prijaznim vijuganjem po nekakšnih cesticah, ki so se vzpenjale do zaselkov nad vasjo, do v vikende spremenjenih starih bajt in med prostrane travnike. Ljubim mirne, nepretenciozne širjave, pomirjajoča pohajanja v časovni žep, v katerem se je čas ustavil! Vse to je imel tale magični altopiano, imenovan Lauco: kalma! Giro v srce Karnije je bil, ki me je nahranil s še zadnjimi novembrskimi impresijami. Izgubljali se nismo kaj dosti, četudi sem nekajkrat imela težave s tem, kdaj se gre levo in kdaj desno, ko ne levo ne desno ničesar ni bilo. Del poti do zaselka Val je bil skorajda za v kako grem jaz malo po svoje epopejo, prevzemali so me kraji, prevzemala me je njihova odprtost, in četudi ni bilo vedno pametno skreniti s poti, sem pač morala zaviti malo tja v tri dni. Srce na koncu vedno najde pravo pot. Kajne!
Ko sem v Valu zrla v cilj nad sabo in sem na drobno cepetala od navdušenja, v kako vukojebinske kraje mi je spet uspelo priti, sem n-tič prebirala opis o tem, kako bi pred sabo morala zagledati nekakšen cementni blok, edino orientacijsko pomembno točko na poti. Oukej, tisti zabetonirani kos sem že našla, ampak nadaljevanja poti skoraj gotovo ne bi detektirala brez treh šnofljajočih sopotnikov, ki se jim moja izgubljenost ni zdela pol toliko dramatična kot meni. Smo torej s psi na čelu horde ubrali potko navkreber, žvižgali na sončnih okljukih, božali zlate trave in endvatri in tako dalje prišli do vrha. Vau, kakšen lep vrh! Vau, kakšni razgledi! Vau, kako čudovit je Zuc dal Bor od tod! Vau, kako vroč čaj sem imela s sabo na precej nezimski dan. Malo smo posedeli, malo smo šli sempatja, malo sem fotkala stoje in malo čepe in malo sem premišljevala, ali naj v kader zajamem tudi trave in sneg in … No, vsega lepega tam gori se pač ni dalo stlačiti v eno fotko. Tile hribčki nad Laucom so kot ustvarjeni za zamaknjena zimska sanjarjenja, za zrenja v daljavo, za objemanje sveta. Mhm, tam gori rada razširim roke v en velik objem, v katerega povabim vse, ki vas ni sram objemanja. Ljudje ljubi, veste … premalokrat si rečemo, da se imamo radi, premalokrat se objamemo (in preveč tečnarimo in zoprnarimo in se fokusiramo na probleme). Pot nizdol se je začela s sprehajanjem po grebenu Tribila, prijazno šetkanje semintja je bilo, psi so noreli in jaz sem lovila Zuc izza smreke, iznad trav, onkraj oblakov. Strašno seksi kucelj je, ni kaj. Do avta smo pridrajsali precej pozno, pravzaprav zelo pozno; in zelo srečni in polnih pljuč prelepe karnijske divjine.
