Spomnim se dne, ko sem pred leti na to pot stopala prvič – bila je darilo od zelo posebnega človeka, s katerim sem v hribih prebila najlepše trenutke, prehodila mnogo čarobnih poti. Se marsikaj naučila; o kucljih, stezah, vremenu, pa tudi o sočloveku in sami sebi. Ko sem moja ljuba karnijska dvojčka, Dimon in Paularo sta namreč do metra enako visoka, obiskala tokrat, sem si začetni del poti kar pogosto brisala solze, ki so mi po licih polzele ob premišljevanju, zakaj se moramo ljudje skregati. Se raziti. Si ne odpustiti. Po vseh teh letih sem pač sprejela, da nikoli več ne bova skupaj pohajala tam gori, a vendar me je stiskalo v prsih, ko so skozi spomine švigali lepi trenutki z najinih premnogih poti. Razšla sva se zaradi ene neumne besede; ki sem jo izrekla jaz in ki je nikdar ni bilo mogoče zares vzeti nazaj. Je odpustiti. Če bereš … oprosti, še vedno mi je hudo. In še vedno mislim, da sva se imela zelo lepo tam gori. Najlepše!
Bližal se je konec leta in po Karnijcih je bil še vedno nek brezsnežno topel letni čas, pocukrano lep za fotografiranja in darilno prijazen za sproščujoča hribolazenja. Niti pihalo ni in razgledi so bili božanski; človeku se na tak dan odpre srce in če bi bil kdo z mano … bi mi zagotovo videl v dno duše. Pa grem še malo v digresijo: ko sem bila prvič tod, je Anči pojedla tistega jutra odvrženo cepivo proti steklini in ker sem ji ovoj vlekla iz gobca, sem se s steklino menda okužila tudi jaz. Prvih par metrov hoje. In takrat sem premišljevala … da imam na voljo več kot dovolj časa, da pridem do bolnice, da skratka pot lahko vseeno naredim. Jaz, tiste čase precej dobra podružnica mamine panike d. o. o., sem čutila, da bo vse okej na koncu. In je tudi bilo; na koncu je pač vedno vse v redu. Moj možgan v hribih funkcionira drugače, bolj racionalno, četudi hkrati bolj čustveno. Življenje se v hribih zarisuje brez nepotrebne urbane navlake, to sem hotela napisati, zato se v te konce tako rada podam: so moj oltarček presejanja življenja na potrebno in nepotrebno, na tisto, kar zares šteje, in ono, kar je samo pleve. Skrbi so pleve, živimo za radost. Za nasmehe. Za srečo!
In bila je srečna pot. In tudi precej dolga. Se nam je luštalo hoditi in bili smo sami v tisti neizmerljivi samoti in smo torej hodili vsenaokrog; po levem grebenu in potem še po desnem in ker je bilo res lepo, še po tistem malo bolj zadaj. In smo lovili odseve sončka na zamrznjenem jezeru, premišljevali, kateri lišaj je bolj citronsko zelene barve, ždeli na nahrbtniku in od daleč pozdravljali kuclje na drugih straneh drugih dolin. Je velik ta svet, kajne – najbrž seže celo onkraj sedmih gričev in sedmih dolin. In je lepši kot v pravljici. Ko nam je sonce žmurkalo, da bi bilo vseeno dobro, da s kroženjem počasi zaključimo, smo se spustili v dolino. Psi veseli ležišč v avtu, jaz pa drugega dela dneva, ki je sledil. O, ne, nisem prišla samo za en dan; in tudi za en kucelj ne. Dan se je iztekel na ulicah Sutria, kamor sem šla gledat znamenite jaslice. Priporočam, precej odštekan projekt – bi rekla, da iz nekega drugega časa. In druge zgodbe. Ampak zgodbe imamo radi in jih ni nikdar preveč; četudi so včasih iz drugega vica, kot jaslice v Sutriu.
