Mine pol življenja in se ti zdi, da si na točki nič. Na začetku. Pravzaprav je kljub občutku nemočne izgubljenosti to kar v redu: odprte so ti vse poti in lahko greš levo ali desno ali preskočiš mejo in si vtepeš v glavo, da boš odšel živet v Italijo. Veliki padci so v življenju...
Ali v hribe rada hodim sama? Zelo rada; ni se potrebno prilagajati in tudi govoriti ne in skrbiš samo sam zase in počneš, kar želiš. Si med potjo premisliš, kam bi šel, ali na vrhu kuclja ure dolgo bereš ali kvačkaš ali samo gledaš tja v daljavo. Ali v hribe rada grem še s...
Ali je 53 kilometrov veliko? Ali je 4000 višincev visoko? O čem človek premišljuje dobrih 11 ur teka? Pravzaprav o ničemer. Tečeš in dihaš in gledaš okrog sebe in uživaš. Samo si, v čuječnem tukaj in zdaj; in to je izjemno pomirjajoče. A veste tisto, ko pravijo, da je vse v glavi? Prav imajo....
Pred par leti sva se z Mariom, tistim mojim fogolar Italijanom, na eno furlansko potepanje peljala skozi Čedad. Cvetele so češnje, po tleh je bilo postlano s pisanim cvetjem in bil je skratka prelep pomladanski dan. Ampak tudi če ne bi bil, bi bil Čedad ljubezen na prvi utrip srca: tisti most pa Nadiža...
A veste tisto, ko greš po domači ulici, tisti, po kateri vsako jutro zadnjih deset let sprehajaš psa, pa naenkrat opaziš reči, ki jih še nikdar nisi: cvetočo lončnico na sosedovem oknu, zeleno predverje hiše na levi, nove late v kozolcu sredi travnika. Je realnost ena sama? So naše oči vsak dan iste? Gledamo...
Te dni bosta minili dve leti od tistega lepega nedeljskega popoldneva, ko sem se, precej utrujena od ture prejšnjega dne, odpravila na Zajamnike. Gaz so uhodili pohodniki pred mano, a vsaj na poti iz napol doline nisem srečala nikogar. Ja, jaz pa samota pa nikjer nikogar pa to. Na planini je bilo precej živahno...