Sreča se zgodi, ko ti je življenje kot ukrojeno – nobene gube ni, nič ni preširoko in nikjer ne tišči; z njim se skladaš tako harmonično, da kar koli delaš, te radosti. Nič posebnega se ne zgodi, a hkrati je vse posebno. Dobršen del letošnjega leta je življenje … življenje za zaljubiti se. V vse. Nekdo bi ga moral ustekleničiti in hraniti za veke vekomaj. Veste, sreča ni sestavljena iz pričakovanj in želja in tudi ne iz pogovorov, kaj bova midva drug z drugim počela, koliko let že to trobim; ampak iz varnosti, zaupnosti, skupnih stvari, pozornosti, doživetij, navdihov, idej, predstav, izzivov, podvigov, ciljev. Živeti je treba!
Brez travmatiziranja (ker to pač ničesar ne spremeni, sama sem bila nerodna in bom poškodbo seveda sanirala) sem sprejela natrgano mišico, poiskala fizioterapevta in si rekla, če ne bo šlo po hribih, bom pa kvačkala. Se učila italijansko. Uredila mape s predlogi zletov. Kuhala; evo, ja, to bi lahko počela: kuhala. Pekla palačinke z jagodami za Bambija. (Ki se je medtem preselil iz peljemevlakvslužboindomov par minutnih naključnosti v počnevatoinono konkretnosti.) Bambi … je postal ne samo najsimpatičnejši del najljubejših skupnih stvari, skratka sreče, ampak tudi drugi glas v meni, ki me spremlja skozi vsakdan. Iz mojega notranjega monologa je naredil dialog. Bogati moje notranje življenje. Bambi je v bistvu še dosti bolj ubijalsko fajn, kot so bile uničujoče žgoče njegove modre oči tistih pet let na vlaku. Ah!
Imela sem še precejšnjo zalogo lanskega dopusta, ki ga je bilo treba do konca junija udejaniti. Porabiti. Po par dneh doma (in peki palačink in branju in kvačkanju) … je noga pričela sodelovati brez bolečin, izkazalo se je celo, da mi hoja zelo ustreza. Hura za naju z mišico! In hura za Karnijce namesto ročnih del, kuhanja in pospravljanja. Tale dvodnevna karnijska dogodivščina je bila ena moja najlepših. Doslej. Sploh! S sabo sem nazaj prinesla velikanske omare, polne najlepših občutkov. Takih za zmeraj. Takih za deževne dni. Takih za dni, ko bom njemu pripovedovala, kako je bilo. Lepo, no! Popolna divjina: gre za obširno zaščiteno območje, kjer srečati medveda ne bi smelo presenetiti, jaz pa sem prpala že ob jatah divjih petelinov, jelenih pretepačih in nočnih obiskovalcih na strehi bivaka, priznam; razgledi, ki so navdihovali k novim raziskovanjem; pa nikjer nikogar. Samo jaz in psa in karnijska nedotaknjenost.
Avto sem pustila na velikem makadamskem platoju tik za kažipotom za Bevorchians, od koder sem se odpravila v smeri Pontebbe oz. na sever. Za mostom čez Rio del Fous oz. 700 m za odcepom za Saps me je levo v šavjasto drevje usmeril kažipot CAI 435a. Mulatjeri podobna pot vodi mimo Gran Cuel, Casera Lius in Casera Palis di Lius. Vse, kar je bilo ostankov kulture, sem morala preštefnati. Občudovati ruševine, pokljukati vrata, če so še bila, malce postati. Si zamisliti … kako je bilo tod nekdaj živeti. Kdo je tu živel, od česa je živel; o čem je premišljeval, preden je odšel spat. A sta se mu Grauzaria in Sernio zdela tako lepa kot meni. Okoli Casera Palis di Lius sem se še posebej dolgo zadržala, ker me je zanimalo pač vse. Zakaj stoji tu, sredi ničesar, taka luštna koča. Kdo jo je postavil. Kdaj. Zakaj. A zato, ker se mu je zdelo tako lepo? Krasno urejena in po žensko pospravljena hišica se mi je tako prikupila, da sem si sama sebe brez težav predstavljala, kako v njej preživim pardnevni dopust. Voda je, samota je, postelje so mehke, pa štedilnik in miza in … Prikupno! Ko sem še vedno malce zasanjana od travniško-cvetlične idile pricokljala že skoraj do sedla nad Casera Turriee, sem uzrla drobceno stezo, ki se je odcepila ostro desno in je očitno vodila na Palon di Lius, kucelj, ki sem ga zaljubljeno ogovarjala s travnika pred lovsko hišico. Zapeljeval me je in jaz sem flirtala z njegovim zelenilom; obožujem zelene hribe! Časa sem imela dovolj in lepih vrhov se ne izpusti, če ti pridejo pod noge, pa smo jo torej mahnili za nosom po potki, dokler je bila, potem pa grebensko po travah, dokler je šlo.
In šlo je do konca prečudovitega grebena Palon di Lius, ki se je mestoma odsekano strmo spuščal proti dolini, na drugo stran pa se valjal v mehkem travnem zelenilu. Čudoviti razgledi so jemali dih in kar nisem se mogla odločiti, v katero smer bi gledala: proti Zahodnim Julijcem, Zuc dal Boru, Grauzarii in Serniu, Paularu, Zermuli … Nikarte na pot brez karte Tabacco 018 – ima odgovore na vsa vprašanja, kaj je to in ono in tretje. Tudi vse nižje pod nogami je kipelo od vijoličastega življenja. Ja, vse cvetlice tistega področja so bile nekako … vijoličaste. Rozaste! Purpurne! Škrlatne! Psa sta bila vesela počitka (in odpiranja nahrbtnika ter praznjenja zalog), mene in fotoaparat so radostili oblački, ki so se pasli po nebu. V lase se mi je lovil vetrič in pihal stran vročino tistega lepega popoldneva. Težko se je bilo posloviti od grebena, nečesa najlepšega, kar sem doživela. Kdaj koli. Zeleno, ki te ljubim zeleno; in vijoličasto in modro in rumeno! Po stezi vzpona sem se vrnila na markirano pot ter se spustila do Casera Turriee. Si ogledala notranjost zavetišča in sklenila, da bo tisto noč moj dom. Prijazna lega in tekoča voda in prostrana svoboda so odtehtali asketsko skromnost notranjščine. Kuhanja makaronov se vedno veselim – ljubim vonj po paradižnikovi/sirovi omaki, oprezanje, da ne bi brbotajoči mehurčki prekipeli čez lonec, pihanje, da se ne bi opekla. In pasje učke, ki pravijo, da bi oni tudi makaronali.
Sledili so kava in knjiga in Finč v naročju ter obračanje listov in izgubljanje v pripovedi, ki bi pravzaprav brez težav lahko bila moje vzporedno življenje. Eno izmed njih. Saj veste, da razum pri meni visoko (najvišje) kotira, ampak tole z Bambijem pač ni disciplina v glavi, temveč zadeva srca. Ne bom preskakovala poglavij in čisto nič me ne zanima, kako se zgodba, najina, konča; sem si rekla, dajmo za spremembo srfati s tokom. Se prepustiti temu, da je luštno. Tu. Zdaj. Četudi je pravzaprav zelo zapleteno. Sem torej brala knjigo; ugotavljala, da za odkritje in reševanje sreče ne obstajajo navodila za uporabo z zemljevidom prizorišča. Da vsak išče svojo srečo tako in na tistih mestih, kjer verjame, da jo bo našel. Jaz sem pač srečna z njim, tako je. No, ampak nisem samo hiperventilirala svoje zaljubljenosti, temveč tudi vzneseno pogledovala naokoli. Da bi srce shranilo čim več molekul ljubko samotnega in očarljivo zasanjanega karnijskega popoldneva.
Junijski dan je dolg in še malo se mi je hodilo, pa smo se po sončni zahod odpravili na Monte Cullar. Veste, tam je vse blizu – hodiš malo gor in malo dol in potem kar prideš na že neki vrh in ne moreš verjeti, da imaš na dlani vsaj pol sveta. Spet. Že drugič isti dan, samo z malo drugačne perspektive. V drugačni svetlobi. Steza na Cullar je slabše vidna, markirana je z belo-rumenimi oznakami Alta via Val d’Incarojo in na vrhu je opozorilo pred kačami. Ampak zvečer jih ni bilo in tudi tisti par vršnih metrov, ko je treba dati roke iz žepov, smo naredili mimogrede. Vzela sem si parkrat par minut za sanjanje; za zrenje naokoli, za plavanje na valovih karnijske divjine. Za lepe misli o njem in nanj; o tem, da sem si prisegla, da o Bambiju ne bom pisala. Ampak pač ne zdržim. Vsem bi rada povedala, kako totalno zabaven človek je. Ne samo zaradi ubijalsko modrih oči in raskavega glasu, ob katerem zajecljam vsakič, ko ga slišim. Res mi je všeč njegov mindset; pa njegov glasbeni okus in spomini na Terrahawkse. Med drugim. Zaseda nekaj kvadratnih milimetrov mojih velikih možganov. Šotori pod mojo možgansko skorjo. Pa … nosim ga s sabo; v srcu, v mislih, v skrinjah z emocijami.
Dan številka dve se je začel precej pozno, ker sem spet dolgo spala. Malo sem bila utrujena, pa knjigo sem podoživljala in nikamor se mi ni mudilo. Aristokratski občutek razpolaganja s časom! Nič hitenja, nič budilke, nič zajtrka v zadnjem hipu. Ko sem se že globoko v dopoldnevu vendarle utrgala od modre šalčke z belimi pikami in gorskega kofetkanja ob knjigi, pa ko sem se dostojno poslovila od prenočišča, ki me je razvajalo s sladkimi sanjami, smo jo po poti CAI 435 mahnili proti Casera Forchiutta, sedlu Griffon, sedlu Zouf di Fau ter naprej vse do Monte Flop. Kakšen divji gozd! Kako nehojene poti! Razgledovanje je nobel, hoja po gozdni divjini je pa pravljična! Če ne bi bilo precej vroče in nas ne bi počasi začelo priganjati odštevanje dneva do noči, bi naredila še par krogov. Samo gorpadol po tisti hosti. Huh! Krasno! Na Monte Flop vodi neoznačena, a lepo vidna in uhojena steza, ki se tik pod sedlom odcepi ostro levo in mojstrsko obide vršne strmine. Na vrhu smo pojedli, kar nam je ostalo od dvodnevnih zalog hrane; in jaz sem do konca prebrala knjigo. Čudovita karnijska dogodivščina se je počasi iztekala, po stiku s CAI 437 smo jo mahnili v dolino. Malo sem prepevala, malo sem cmihala, zakaj je že konec; malo sem se pa tudi veselila – domače banje, mamine kuhe in … Bambija.
