Tole poletje se odvija na fast forward – plezamo, se spoznavamo, plezamo, hodimo, plezamo, si pišemo smsje, plezamo … Všeč mi je, da se vse dogaja po go with the flow principu: ni pričakovanj, želja, načrtovanj, pa vendar se toliko zgodi. Ja, vem, prav zato se toliko zgodi, ker pustimo dihati spontanosti. Ko smo po preplezani Vzhodni smeri na Okrešlju pili pivo, ups, radler, je J. povedal, da bi bilo fajn imeti poletni plezalni tabor. Na Korošici. Na Petkovih njivah. Velja, sem rekla, in naslednji dan pričela poizvedovati, kako je s prostorom, spisala program, izbrala datum, povabila ferajnovce. Prvi ferajnov poletni tabor, prvič takole skupaj, prvič zvečer ob tabornem ognju in prvič družno žmigajoč v zvezdice na nebu. Vse je šlo gladko in dlje ko sem v plezalski srenji, bolj spoznavam, kako si probleme ustvarjamo sami in da če smo na izi, pozitivni in odprti drug do drugega, je vse točno tako, kot mora biti: dobro. Zvezdnato dobro!
Epsko težki ruzak, s katerega je za piko na i bingljal še kanister za vodo, smo ovekovečili na Podvežaku, ter krenili na romanje na Petkove njive. J. je, kakopak, predlagal pot po sistemu gori doli naokoli, tako na Petkove njive kljub teži na plečih nismo prišli po najkrajši, ampak po najbolj slikoviti poti: čez srčkasto jezero na Vodotočniku in, khkm, čez Lučkega Dedca. Naš sopohodnik, novinec med nami, je tam nekje pri zadnjem možicu sicer potožil, da je na pragu bolečine, a ga je potolažila krasna grapca, po kateri smo se spustili. Postavili šotora in … in potem je padlo par kapelj dežja in smo se zatekli v ta večjo streho nad glavo, ki smo jo poimenovali Hotel. Res še nikdar nisem videla tako prostornega šotora! In potem je nabornik za alpinistično šolo pričel prazniti nahrbtnik in čas vedrenja se je nepričakovano spremenil v, ojoj, kako se to korektno zapiše, enega najbolj zabavnih popoldnevov mojega življenja. Četudi se nekaj njegovih ur niti ne spomnim. Balvan, ki je čuval tabor, smo poimenovali Švasaparat, splezali par prvenstvenih, se na razigrana pljuča smejali in stkali prav posebno prijateljstvo. Določeni trenutki te pač na poseben način povežejo.
Na Petkovih njivah smo se družili, se spoznavali in seveda tudi plezali. Prav imajo tisti, ki pravijo, da so plezalni tabori odlična priložnost za nova znanja. In za nova prijateljstva. Najbolj noro sem uživala v stenah Velikega vrha, do katerega smo sicer naredili par skorajda šprintov v polni alpinistični opremi – ljubim tisto skalo tam, ljubim tisto samoto, ljubim priplezati na razgleden vrh in res všeč mi je, da sem steni dorasla. Da je moja prijateljica in učiteljica. V navezi sem bila z J. in T.; se mi zdi, da smo postali uigrana in sproščena ekipca. Mene je do meja navdušitisa pripeljal drugi cug, ki je v celoti gozdarski; kaj pa vem, ampak všeč so mi taki plezalni ekskurzi v ruševnato šavje. Zadnja dva raztežaja pa … s T. sva glasno cvilili, da tako lepih radiatorčkov pa še ne, da kako pa tako prime, da kako se pa to lepo hakla, da kako pa … bi tole uživaško plezanje lahko še trajalo in trajalo. Fotkala sem vse štante, špegala za pokami, primernimi za frende ali jebice, zvončkljala po klinih in luštno mi je bilo. Včasih sem mislila, da sta svoboda in samota nerazdružljivo povezani. Zdaj vem, da največjo svobodo občutiš v družbi ljudi, ki so ti blizu. Ki jih imaš rad. In vse ferajnovce, s katerimi smo si delili Petkove njive in skale nad njimi, imam rada, ja.
