Včasih sem nekonsistentna v povnanjanjih svojih želja. Od mene gredo ne samo včasih, ampak najbrž kar pogosto nasprotujoče si informacije, kaj bi rada: rada bi bila sama, ampak rada bi bila tudi v družbi; rada bi vse sama naredila, ampak rada bi tudi, da bi mi kdo pomagal; rada bi bila popolnoma samostojna, ampak rada bi tudi, da bi nekdo skrbel zame. Ženska draga, kdo bo mene razumel … S hribi je skratka tako, da grem najraje sama – ker sem v hribih pač malo nedružabna in sanjarim in fotkam in se zabavam s psoma in mi je vsako druženje nekako odveč. Če/ko pa nabašem pravo družbo, pa bi najraje ustavila čas in uživala v prisotnosti soljudi. V enem od svojih (bolj ali manj ludih) projektov, kako se bom poboljšala, sem sklenila, da se bom družila z ljudmi s podobnimi interesi. Nekako sem pač ugotovila, da za več kot eno noč skupaj biti lepe učke in seksi rit niso dovolj, ampak naju morajo družiti kuclji; gore in skala in tisto pod nebom. Skratka, sem si naredila hud plan in se na fejsbuku poklikala v primerne skupine. In, no, ja, tu nekje smo tudi ostali. Po dobrem letu dni se še nikamor nisem spakirala z njimi, z mojimi Hribolazci, ker sem vsakič bolj ali manj v krču, da se to pa ono (pa tretje in četrto) ne bo izšlo. Pa še čas me konstantno baše.
Ampak berem jih pa vedno. Hribolazce. In jih občudujem, kje vse hodijo in kako srčno doživljajo, in kar nekako se mi zdi, da se poznamo. Fajn filing! Prisrčne štorije! Trikrat zaporedoma in v šusu sem prebrala njihovo zgodbo z Vodiške planine. A veste tisto, ko se človeku zgodijo mejniki – no, njihova Vodiška je bila eno tako križišče v mojem možganu, ko je naredilo klik-klik in so se hribovske prioritete malo drugače obrnile. Tako doživeto in nadsimpatično je bila opisana njihova odisejada izgubljanja in najdevanja po Jelovici, da sem si rekla, Majči, pa kera trapa si ti s to svojo samotno skalo in karnijsko vukojebino in kompliciranjem, kam iti, ko imaš pa pred nosom krasne srednjegorske poti. Mhm; sem kar pogosto trapa, vem, ampak se pa trudim, da se me kak nasvet tudi prime.
Torej … smo zgodaj vstali in jo iz Krope na Jamnik prisopihali takrat, ko se je s hribov začela cediti pomladanska zelena in so žareli listi in trava in hribi v daljavi. Vse, vse naokoli je bilo zeleno! Četudi je pot vseskozi dobro markirana, sem jo vsaj trikrat mahnila malo po svoje. Toliko lepih kolovozov vodi po Jelovici in pač vsi so enaki; sem malo brcala v lansko listje po tleh in premišljevala, kod so hodili Hribolazci. V neshojenem snegu je tole velika jeba, najti pravo pot, ko pa je povsod vse isto in je drevo enako drevesu. Tam nekje, ko se steza prične približevati robu grebena, je s stare smreke visel zanikrn kažipot, na katerem je pisalo: “Klopca.” Klopca? Resno, Klopca? Sem šla pogledat ta skrivnostni plac; odmaknjen, samoten, razgleden – in s kupom desk namesto klopce. Večkrat se takole vprašam, kaj je gnalo ljudi, da so na odročnih mestih postavili klopce. A je človek že od nekdaj rabil čas zase, kot danes temu terapevtsko pravimo? Pa vam povem, tisti kraj nad Kropo ima ne samo lep razgled, ampak tudi stare bukve in skalo in … hm, nekako meditativen je. Ljudje potrebujemo takle mir za samorefleksijo, anede. Kmalu za Klopco sem našla še Zidano skalo, se razgledovala na vse vogle sveta in potem sem bila tako navihane volje, da sem se na Vodiški planini, ki sem jo dosegla v bistveno daljšem času, kot piše v vodnikih, spopadla s štruklji. In s košutnikom, hehe. En sirov in en orehov in en borovničev in en malinov štrukelj. Ja, malinov štrukelj! Bilo je tako lepo, da ni še smelo biti konec, zato sem namesto dol v Kropo … zavila še en krog čez Jelovico na Jamnik. A ni nekdo enkrat rekel, da je povsod lepo, doma pa je najlepše. In prav je imel, velja tudi za hribe.
