Končna izbira moje vsakokratne hribovske poti je bolj ali manj naključna – zaznamki, kje zna biti luštno, pa povečini nastanejo na jutranjem vlaku, ko listam planinske publikacije. Potem sledi študiozno ukvarjanje z destinacijo. Ko namreč na nekaj tripnem, me prevzame raziskovanje ne toliko poti kot zgodb, povezanih z njimi. A se vam ne zdi, da so zgodbe tiste, ki dajejo smisel našemu življenjcu? Malo smo obsedeni s tem, da bi za sabo pustili sledi, po svoje je pa res luštno, da dni, ki so nam dani, ne kurimo z uletavanjem in medias res, ampak zavedajoč se kaj več kot gor pa dol. Skratka … med listanjem ene od starih številk PV sem se zapičila v vrhove nad Patokom. Imajo vse, kar me pri kucljih privlači: levi so, netrofejni so, pot se da povezati s kulturološkim raziskovanjem. Perfektno! Malo manj perfekten je bil lanski požar v teh koncih, zaradi katerega se nisem upala kar sama kar brez informacij podati na pot. Ja no, tudi taka sem – malce strahopetna in ne preveč samozavestna. Sem iskala po italijanskih forumih in dobila kup koristnih informacij (in nove znance, simpatične in prijazne), nakar sem sklenila, da bo Patok pač počakal. Da tisti požar izzveni, da bodo potke dokazljivo bp, ali pa da meni zraste samozavest. Ena od stranpoti raziskovanja vukojebinskih kotičkov Zahodnih Julijcev so bili tudi vrhovi nad Dunjo. Pa sem se tistega lepega dne namenila na Lipnik/Monte Schenone in Dunjski vrh/Jof di Dogna. Pogledat Montaž z njegove imponzantne tisočmetrske strani in od daleč malo sanjariti o Via Dogna; pa pozdravit Zuc dal Bor. In vse tisto vmes in naokoli.
Zjutraj sem načrtno mečkarila, ker nisem smela biti prezgodnja – da ne bi bila popoldne prehitro nazaj in bi štrikala čas do trenutka za spanje. Ker … sem si zaželela po dolgem času prespati v avtu in si večerjo skuhati na koharčku in zjutraj pomežikati v Jerebico s skodelico frišne kave. Hedonistična jesen, vem. Poznemu odhodu je botrovala tudi moja izrazita nenavdušenost nad pakiranji, ki vključujejo tlačenje spalke in odmerjanje pasje hrane. Moje male komplikatorske obsesije. S turo sem začela v kraju Chiout v dolini Dunje, potem pa sem pot prirejala navdihu in vremenu in trajanju dneva. Če so me samotna potepanja (in plezarija) česa naučili, so me uporabe lastne glave in opazovanja. Precej osvobajajoče, vam povem – zdaj najprej skušam zadihati z okoljem in berem informacije, napotke za izbiro trase iz tistega, kar me obdaja. V žepu se sicer še vedno skriva pildek za prvo pomoč, v ruzaku pa seveda karta, ampak prenehala pa sem se obsesivno držati opisov.
Krasen dan je bil; topel, sončen, samoten, razgleden. Najprej sem se opijanjala z razgledi na Montaž z Lipnika. Ki seveda nudi razglede daleč naokoli, ampak Montaž je pač moj magnetni vrh, tista gora, ki me je pred leti prva poklicala. Zato je Via Dogna bistveno več kot samo kljukica ali želja; je notranji klic, razmerje, ki ga imava s tisto steno že vrsto let. Na Lipniku sem hitro ugotovila, da grebensko do Dunjskega vrha s psoma ne bo šlo, zato smo se spustili nižje na stezo. Dunjski vrh je bil od nekdaj sila simpatičen zaradi imena, ki je v bližnjem sorodstvu z imenom moje mame. Tam gori je Anči norela, kot da bo zdaj zdaj konec sveta in mora na polno užiti še zadnje trenutke, Finley se je zamišljeno razgledoval (in počival), jaz pa sem si v glavi sestavljala romaneskne dialoge sebe s samo seboj na temo jesenske pozlate. Večkrat sem se že zalotila, da se pogovarjam sama s sabo, v sebi ali to celo povnanjam; za povrh še na precej kičaste teme. Oh, ja, če je pa tako lepo tam gori … Z Dunjskega vrha smo šli še enkrat na Lipnik, potem sem jo pa niti ne zelo pametno ubrala malo po svoje proti sedlu in si sredi gozda potiho priznala, da moja orientacija vendarle ni tako genialna, kot sem še par ur nazaj korajžno ugotavljala. Ampak sem še pred temo varno pricokljala do avtomobila, pomahala Montažu v večernem škrlatu in se po Reklanski dolini pripeljala do prenočišča Modro nebo od Rabeljskem jezeru. Okej, ker je bilo precej mrzlo, sem zvezde opazovala kar skozi šipo mojega francoskega karavana.
