Letošnje nordijsko poletje je nekaj posebnega: topel dež, pa avgustovski mraz, pa seksi oblaki, pa neverjetna modrina, pa malikovani sončni žarki. Lani decembra sem svetoboljno smrkala, ker se je izteklo eno najlepših let mojega življenja. Ever. Skoraj nastopaško bi bilo misliti, da se lahko nekaj tako lepega ponovi. Moje omejevanje na koledarsko štetje časa pa je bilo napačno – čas je samo antropološki konstrukt in kdo razen koledarja pravzaprav ve, kdaj se leto začne in kdaj konča? Hočem reči, da se vse tisto lepo od lani nadaljuje, da najsrečnejše obdobje mojega življenja še kar traja. Res se imam luštno. In srečna sem. Hvaležna za čisto vsak dan; marsikateri ni popoln, ampak prav zato, ker gre včasih tudi kaj narobe, je življenje posebno. Tako kot je nekaj unikatnega tole poletje.
Spoznavati ljudi pomeni stopiti v čevlje nekoga drugega in v njih začutiti svet. Včasih se zdrznem, ker vidim nekaj tako drugačnega, kot mi sporočajo lastne oči. Sestavljam mozaik občutij in ne samo raziskovalno, celo zelo napeto je doživljati tale krasni univerzum z različnih zornih kotov. Eni se fokusirajo na kulinariko, drugi stavijo na muziko ali duhovnost; eni tripajo na nekaj posebnega tam zgoraj. Na hribe. Rada spoznavam drugačnost, res, ampak vendarle mi je najljubše doživljati domačno istost. Podobnost. Nekoga, ki govori moje besede in je doživel moja občutja; ne vem, zakaj, ampak še vedno mi je tako zelo prijetno reči: “Mhm, točno tako tudi jaz mislim. Čutim. Doživljam.” Potem se počutim res sproščeno in mi ni neprijetno, da se kar z ruzakom na rami sesedem za eno skalo in z roko na čelu, da mi sonček ne zastira pogleda, zrem v daljavo. Se grem kviz o poznavanju kucljev in sprašujem, kje je kaj. To bom očitno vselej rada počela – kot ovčice štela vrhove od desne proti levi, pa one v drugi vrsti in tiste, ki jih ne vidim. Ja, tudi tiste.
Razum v življenju lahko reši marsikaj: plača račune, izpolni obrazce za nov potni list, poišče ustrezne dereze. Srce vse skupaj začini v napeto nanizanko, v kateri je strast včasih pogrošna in drugič vsakdan malce na glavo obrne. Ampak, glejte, jaz stavim na energijo; na filing, ko ti je z nekom iz nekega zaradi mene kozmičnega razloga res prijetno. Se smejiš in si dobre volje in kar ne zmanjka idej za pogovor in bi rad raztegnil dan ali vsaj vožnjo do tam, kjer je on pustil avto. Glasno brejnstormaš o stvareh, ki so ti ljube, se iskrijo teze na teme, o katerih že dolgo modruješ. In potem on reče, da so ljudje v hribih morda bolj glasni zato, ker so tako visoko nad dolino – ker nam tam spodaj nekdo s prstom na ustih stalno žuga ššš in potem tam gori zavore popustijo in je glas iz grla čisto preglasen. No, to, to mi je krasno početi: preigravati sociološke misli o tem, kakšni smo. Zakaj smo. A smo ego snežinke, niti dve enaki, ali smo samo odtenki iste zgodbe. Kakorkoli, ljudje smo fajn. Hribovci smo fajn. P. je res fajn.
Aja, kje smo bili. Na enem levem hribu. Škrlatice in Špiki in Mangarti so fajn; nič manj fajn pa niso hribi, ki jim manjka kak meter (ali deset ali sto) do dva tisoč, kuclji, ki so na senčni strani dolin ali jih namesto kupov kamenja sestavljajo hektarji gozdov in travnikov. No, to, to so Setiče – prikupen in prijazen in zelo razgleden vrh nad Selami. Nič posebnega; a prav zato, ker niso nič posebnega, so tako posebni. Utrujena sem od naj vrhov, naj prečenj, naj višinskih razlik, naj stenc. Glejte, jaz imam res rada pozabljene kraje, kr ene vrhove, pravzaprav tudi ljudi, ki so se zatekli v senco in mimo sebe spuščajo ves kraval najboljšosti. Naj je overrated. Resno! Smo torej vandrali nad prekrasno, pozabljeno dvojezično dolino. Smo šli po sonce, se prepustili čarobni igri oblakov … in luštno je bilo. Zagotovo se vrnem; pozimi.
