Na domače hribčke sem zelo navezana – če bi izginilo vse okrog mene ali bi ne mogla več iti nikamor drugam, bi bila še vedno srečno bitje veselega srca: imela bi domače poti. In družbo mojih ljubih kužkov. Visokogorski sprehod s Soriške planine na Ratitovec je eden mojih najljubših; razgleden greben, po katerem se redko kdo potika. Ljudje gredo pač radi na hitro gor po vpis (in ratitovško rožco s flancatom), potem pa brž dol, ker … Ne vem, za mnoge je življenje obveznost in Ratitovec je le kljukica, ki bo dan obeležila z “naredil sem nekaj zase”. Saj veste tisto z varčevanjem časa: časa ne moremo prihraniti, lahko ga le trošimo. To pa lahko počnemo pametno ali neumno. Zame je pametno porabljanje časa to, da se mi nikamor ne mudi; in potem na koncu dneva ugotovim, da se mi je veliko zgodilo in je moje srce bogatejše za marsikatero novo dogodivščino. Če življenju pustiš, da se odvija po svoje, se bodo stvari dogajale točno tako, kot se morajo. Kdor pa histerira in želi tok stvari egoistično usmeriti na svoj mlin … bo pač večno frustriran, ker v končni fazi smo le bolhe na glavi goveda – lahko skačemo gor pa dol, a na to, kam bomo šli, nimamo nobenega vpliva.
Tistega lepega ratitovškega dne nisem toliko filozofirala; premišljevala sem o tem, da potem, ko končno posije sonce, hitro pozabimo na tedne megle. In bi tako morali ravnati tudi sicer v življenju, ko pa se premnogokrat fokusiramo na slabo in zato oslepimo za vse lepo, kar tudi je. Ah, kako naveličana sem jamrarij, pa tekmovanj, kdo bo dal nižjo kontro ali kdo bo koga bolj špikal v boleča mesta. Ko mi kdo v takem stanju prijadra v pisarno, se vse pogosteje zalotim, da izklopim percepcijo negativitet, namesto poslušanja pa odjadram v premišljevanja o lepih rečeh. A bo to, da bom aktivni poslušalec, kar koli spremenilo? Ne bo, a ne, ker ljudje itak uživajo v točno taki vlogi, kot so si jo sami zrežirali (in to je kakopak vloga žrtve), potem pa buzerirjo bolj ali manj slučajno soprisotne s štorijami, ki z mano nimajo res nobene zveze.
Jaz … no, jaz imam pač rada hribčke, še posebej take pozimi, po katerih se podita psa. Onadva uživata v tistem, kar jima je dano: v prostranstvih, poteh, toplem dnevu. In potem se jaz veselim z njima in tekamo, se skrivamo in lovimo. Finč je bil zmeraj malo poseben pes – tudi v tem, da se vsake toliko usede in zre v daljavo. Občuduje svet? Razglede? Medtem ko Anči nori naokoli, se usedem poleg njega in potem družno zreva v daljave. In se nama fino zdi, da imava drug drugega. In svobodo. Svoboda je predvsem to, da smo neodvisni – od tiranije znanega in na videz nespremenljivega; da si upamo doživljati, kar čutimo. Pa če je to samo … modro nebo nad novozapadlim snegom.
