Sem mu rekla, da že dolgo nisem bila na morju. Da pogrešam slani vonj morskih pen na svoji koži in puhtenje eteričnih olj iz borovih iglic in, hm, veter v laseh. Pa da ne plezam več kot petke in da se rada vozim in da je vreme samo stanje duha. Pa sva se odpeljala proti jugu. Štrike in sisteme in pač vse, kar sva potrebovala, je vzel on; jaz sem spakirala fotoaparat, četudi mi ni bilo jasno, kako bom sploh upala fotkati. Saj veste tisto, ko se ti tresejo prsti in kolebaš med željo ujeti del lepote dneva na esde kartico in sramežljivostjo, kako to storiti čim bolj, hm, no ja, neopazno. Kava na poti je obvezni del vsakega dobrega roadtripa in ker sva veliko govorila in je pot brzela in sva bila v par debatah o bolj ali manj smislu življenja že na Opčinah, sva šla na kavo nekje tam. Kako kul občutek, da je tudi on italianofil; da mu je všeč italijanska la dolce vita; da ne komplicira s spraševanjem, kam bi šla na kavo oziroma da tlele je preveč xy in tam preveč žblj. Greš na kavo in je – poanta pač ni v šalčki kofeta, ampak v druženju ob njej. Ampak … jaz potem sploh nisem pila kave, ker sem se že na vratih zatreskala v vitrino s sladoledi in sem vzela tistega, za katerega se mi ni niti sanjalo, kaj je. Pridno vadim udobje onkraj cone udobja, ja. On je spil makjato in v pogovorih sva uspešno križarila stran on esemsijade preteklih dni, ki jih je on preživel v Arcu, jaz pa v službi. Pravzaprav hecno, kako te lahko nekaj iskrivih sporočilc nevarno zbliža; včasih smo za to potrebovali bolj ali manj rozazst pisemski papir in barvite znamke (ter hitrega poštarja), zdaj pa so edini problem pravzaprav od skale požrte blazinice, ki se ne razumejo najbolje z ekrani na dotik in običajno natipkajo kako črko manj in kako narobe. Se je spremenil način zapeljevanja? Ali mi sami?
S parkirišča sem mu spretno pobegnila na dostopno stezico; mislim, da sem mu želela pokazati, da četudi so petke moja limita, znam biti precej spretna na dostopih in mu ne bom v napoto. Mu nisem bila. Si nisva bila. Družbo pod steno nama je delala prijetna beneška družina in uživala sem, ko je prekladal štrike, pripravil sisteme, varovalo … pač vse, kar sva potrebovala. Jaz sem samo stala tam in uživala v vsem skupaj; v končni fazi je frikarija predvsem način življenja in stanje duha, praskanje po steni je pač nekaj, kar paše zraven. Ljubim vse to in plezarija me v vseh svojih variacijah osrečuje. Zelo zelo. Smerce so bile luštne in on je bil izjemno prijazen in jaz sem bila primerno trmasta in ko me je že imelo, da bi glasno izustila, da tu pa res ni nič ne za stopit ne za prijet, sem si vzela le malce več časa in našla tako stope kot grife. Plezanje je iskanje preprostih modrosti v sivi skalni puščavi, tipanje za uvidom, da svet pravzaprav ni tak, kot se nam zdi na prvi pogled. Skratka, vse je stvar perspektive, še najbolj pa (ne)nujnost šalc za splezanje smeri.
Mi je uspelo narediti par lepih gibov in ko sem se spustila na tla, sem ga pač morala objeti. Ene stvari te povežejo in ljubezen do skale povezuje tesno. Ne rabiš besed, ne rabiš razlagat ali opisovat – ker veš, da oni na drugi strani štrika točno ve, kaj čutiš. Svobodo! Svobodo v pljučih in prstih in srcu! Potem je pričelo deževati in sva se zavlekla pod steno, zobala oreške, zrla proti morju, štela dežne kaplje, ki so se mi ujele v dlani. Včasih so preproste stvari pač najlepše; takrat veš, da za navdušenje nad življenjem pravzaprav potrebujemo tako zelo malo: eno napol deževno majsko popoldne, od magnezije umazane hlače in par oči, ki v tišini poleg tebe opazujejo ta popolni dan.
In potem … je sledil dan številka 2. A veste tisti občutek, ko se ne vidiš par ur in ti je čisto za umret, ker se tako dolgo nisi videl. In četudi imaš en kup stvari, ki bi jih bilo dobro početi, v glavi hitro preigraš različne scenarije, dokler ne najdeš variante … da bi bila skupaj. Sva bila skupaj; v avtu in v steni in sprehodu s psoma potem. Palestra di Ugovizza, plezališče nad Ukvami je na nemorskih fotkah, če bo koga zanimalo. Noro lepa plezarija v breči, fajn petke za učenje in napredovanje, lušten ambient in … nobene gneče. Sva šla z leve proti desni ter v enem krasnem (toplem in sončnem in čvekanja polnem) popoldnevu preplezala vse. Bila sem ponosna na njegov bare foot climbing, pa tudi na svoje suverene dinamične gibe, pogumne spopade z minimalci in spoznanjem, da se stop pač vedno najde. Po uživanju zdaj na tem zdaj na onem koncu štrika smo jo s psoma mahnili še v Val Bartolo; in sem bila tako strašno vesela, ker mu je bilo všeč. Ko nekomu pokažeš kotičke, ki so ti še posebej ljubi, je tako, kot bi mu razgalil najranljivejše delčke svojega srca. In ko ti reče, da je prav zares mirno in zeleno in lepo … no, ti je pač toplo tam nekje na levi prsni strani.
