Huh! A veš tisto, ko sediš na enem hribu in zreš v onega nasproti in si želiš iti tja in potem najdeš pot in je res lepo (čarobno!) in pohajkuješ ves dan tam daleč nad Rezijo in gledaš bele riti njenih zverinic in so bukve odete v najbolj seksi odtenek zelene in potem najdeš še en ovinek, pa še enega in še enega in … Huh! Sem zajela sapo, dajmo še enkrat od začetka. Ko sem na vrhu Monte Jama zobala kos ajdovega kruha in s psoma delila jabolko, sem se razgledovala v vse smeri. Še posebej me je vleklo v levo, na ono stran Reklanice, nad katero so se dvigala strma pobočja in so se vmes kazale travnate zaplate, sredi njih pa kupi kamenja, bržkone ostanki nekdanjih stanov. Greben se je vil dolgo in se je začel prav v Reklanici; končal pa, hm, kje naj bi se pravzaprav ta greben končal? V Patocu sem ponovila vajo zrenja v nasprotni breg, ki me je pričel tako hudimano mučiti, da sem po karti hitro identificirala, hja, kaj drugega kot drugo stran rezijanskega Pustega Gosta. Recimo njegov grebenski zaključek. Pot, ki sem si jo zamislila za enkrat od prihodnjič, je bila vabljivo krožna, a tudi spoštljivo dolga. Ampak potem je prišel vikend in je bil dan, ko je bilo vreme ne samo kot naročeno, kar naravnost idealno: sončno, rahlo pihljajoče in pravzaprav hladno. Odlično!
Avto sem parkirala pod avtocestnim viaduktom, kot teden dni poprej, kar se je izkazalo kot pametno, saj višje gori ni prav dosti prostora, da en štor babji parkira svojega karavana. Smo jo torej mahnili malce po cesti, prečkali rečico in zavili v zelena pobočja poti CAI 632. Dan se je šele dobro prebudil in sonce nas je toliko počakalo, da smo večji del vzpona naredili v hladu in senci. Za kar sta bila hvaležna psa, ki sta viške energije izkoriščala za pojanja po nepreglednih prostranstvih. Odkar sva se s Finleyjem zmenila, da sicer lahko gre malo po svoje, ampak se mora odzvati na moje piskanje s piščalko, hodim bistveno bolj sproščeno. Tisti štrik okrog pasu in Finč na drugi strani, ki misli, da sem njegova vprega … Ni bilo luštno in res je prijetneje hoditi naokrog prostih rok in fotkati malo sem in malo tja, ne da bi bil v vsakem drugem kadru pasji repek. Začetni del CAI 632 je zgledno markiran, ampak hojen pa tako malo, da sledni pes (ali dva) čisto prav pride, ko je treba detektirati, v katero smer pravzaprav zavije stezni okljuk. Če je tisto pod mojimi nogami sploh steza. Rezijanska divjina me je rezala v pljuča in srce mi je pelo italijanske šlagerje, ko sem v nosnice vlekla vonj po borovcih. Eto, to je tisti vonj, ki me v teh krajih tako seksipilno privlači: iglice borovcev, ki puhtijo v sonce. In jim družbo delajo pravkar olistane zelene bukve. Čarobno, vam povem!
Ko so naše markacije začele hoditi po kolovozu, smo šli malo po svoje. Da je izravnava, na katero smo pridrajsali, Pusti Gost, sem prepoznala, in jo precej pogumno mahnila proti grebenu. Hotela sem ga prehoditi kar vsega, moj čarobni Pusti Gost! Pa saj ne vem, od kod mi taka obsesija z njim, ampak stavila bi lahko, da se da z njim pogovarjati. Da ga slišim. Da ga čutim na koži. Da mi kuštra lase. Mogočne bukve so se olistale tja do višine 1000 metrov, višje pa so bile še goloveje in so mi olajševale odločitve, naj grem levo ali desno. Na karti je sicer vrisana stezica, ki tudi obstaja, ampak v zametkih oziroma ostankih – ki jih še sledna psa nista povsod prepoznala. No ja, tudi zato ne, ker sta bila občasno precej zaposlena z obiskovanjem rezijanskih beloritih zverinic. Košut, mislim, da sem teh tokrat videla največ. Smo skratka vandrali gorpadol po Pusten Gostu, dokler nismo prišli do jase, na kateri sem na lanskem rezijanskem trekingu prvič zacvilila, da kolk je pa Pusti Gost krasen. Tokrat je bil še krasnejši – zelena mu pristoji, ampak tale prebujajoča se pomlad v kombinaciji z žgoče vijoličastim resjem … huh! Magično! In ker je bila ura pravzaprav še zgodnja in sta psa rekla, da bi šlo še malo naprej … no … smo jo pač potegnili še malo naprej. Do zavetišča Igor Crasso. Kjer smo se za razliko od lanskega obiska z vrha razgledovali sami; pojedli mojo malico in pasjo malico in pofotkali vse naokrog enkrat in potem še enkrat za rezervo. Zrli na drugo stran proti Monte Jami in pomahali Patocu. Pozdravili Žrd in Kanin in na oni strani Zug dal Bor in malo študirali, da bi bilo fino iti še na ono stran rezijanske ravnice. Joj, kako lepo je posedati tam gori, kakor s strehe sveta ti navzdol bingljajo noge in si tako zelo srečen. Srečen zaradi tega lepega rezijanskega sveta.
Ko sem s pogledom ošvrknila greben, po katerem smo prišli, in pogledovala proti rečni strugi v dolini, kjer smo imeli avto, se mi je zazdelo, da smo nekam hudičevo daleč stran. A vedno toliko prehodimo? A bodo pasje tačke zmogle tudi nazaj? Oh, seveda je šlo; in to celo po ovinkih. Smo naredili najprej krožno pot še po oni strani Pustega Gosta in jo potem mahnili na CAI 631. Človek njen začetek najde bolj po slučaju kot po markacijah, hehe, ampak ker je pravzaprav edina steza, ki se s kolovoza odcepi levo navzdol, je ne moreš zgrešiti. Potem je sledilo eno res hecno vandranje v smeri malo sem in malo tja, da, priznam, precejkrat nisem bila povsem prepričana, da bomo dejansko prišli do izhodišča. Ko pa smo se bolj bližali Solbici kot Reklanici. Ali pa je le moj notranji kompas gravitiral v drugo smer kot rezijanska stezica, po kateri smo hodili. Se mestoma po njej plazili, očitno je lani tudi tod divjal požled. Ali kak plaz. In ko sem ravno privlekla ven karto in pričela resno razmišljati o planu B, ki ga bo treba izvajati, ker bomo prišli ven na napačni strani hriba … trala, smo prišli do še zadnjega razcepa poti tokratnega rezijanskega potepa. Do table, na kateri je pisalo CAI 638. Bravo mi! Potem pa smo, da bo koš tokratnih rezijanskih dogodivščin res zvrhan, tam srečali dva moška in enega psa in sem bila malo zmedena od dolgega dne in veliko hoje in sem v pozdrav skupaj spackala nekaj v obupni italijanščini. In sta mi odgovorila v zelo lepi slovenščini, ampak vseeno ne povsem slovenski, ker je bila – rezijanska! Počutila sem se najmanj kot etnolog (ali antropolog ali magari jezikoslovec) na terenu in skoraj začutila potrebo, da bi si naš pogovor pričela zapisovati, tako epohalen se mi je zdel. Tam nekje v gozdovih nad Ravanco se pogovarjam z dvema čisto pravima Rezijanoma! In njunim psom. No, s psom se je v bistvu pogovarjal Finley, ki je z njim odlaufal rajenevemkam. Skratka, sonce se je skoraj pričelo spuščati za rezijansko obzorje in do avta me je ločil le še obvladljivi košček poti in vse je bilo tako pravljično zeleno in tihotno in … totalno srečno! Veselo! Kipevajoče od življenja! Sem se poslovila od modrookih mladeničev in z napevom zverinic iz Rezije na repeat odhopsala nazaj. Tudi ta zadnji košček poti je bil skrajno čaroben, neskončno privlačen in mestoma precej divji. Da ne bi bil preveč divji, je nekdo naredil nekakšne mostičke za prehod en mičken podrtih grapc.
Takole bom rekla: tura za utrip srca (in duše) oldfashioned hribovskih romantikov! Komaj čakam, da se vrnem! V Rezijo! V Pusti Gost! Če pa bi kdo želel v temle smislu pokombinirati 632 in 631 in 638, naj poleg vsega romantičnega računa še na 28 dolžinskih kilometrov in 1600 višinskih metrov razlike. Mislim, da je najlepše prav konec aprila. In da bo karta tabacco 027 kar koristna.
