Rezijanski treking

Nekaj let sem ideje za hribovanja zapisovala na listke in jih hranila v zeleni škatli. Vanjo so romali tudi prospekti, ki sem jih prinesla od tupatam, ter zemljevidi. A že pred časom je vse skupaj postalo tako nepregledno, da sem hiperorganizirana jaz hribovske zapiske posortirala v facikel; najprej enega in potem drugega in zdaj polnim tretjega. Na kak deževen dan prekladam mape v fasciklih ali si izpisujem imena vrhov v “must see” beležnico. Na vrhu vseh map in mapic in zapiskov in skratka vseh hribovskih kracarij je – Rezija. Prvič sem vanjo zašla pred dvema letoma, ko sem v Casera Canin peljala nekoga, za katerega sem mislila, da se bo izšlo. Najina pot je bila polna cmokov v grlu, četudi je bila frika na Malga Coot odlična; in je bil dan krasen in je razglede vleklo daleč naokrog. Naslednjič sem to prostrano dolino, ki skrivnostno čepi v Kaninovi senci, gledala z vrha Žrdi. Locirati sem znala le Solbico in se čudila divjini pod sabo; pozabljeni in težko dostopni kraji me strašno privlačijo in vedela sem, da bo Rezija prej ali slej spet pod mojimi nogami.

Rezija je daleč za kulturnim obzorjem povprečnega Slovenca in najbrž res ni kraj, kamor pelješ nekoga, s katerim bi rad preživel kaj več kot le popoldne ali dva v hribih. Khm, ampak tam nekje globoko v sebi vem, da je preskusni kamen, a smo ali nismo mi za skupaj. Relativno dolga pot do tja, relativno ničesar znanega, relativno kr nekaj kraji … Kdor kaj več kot samo preživi Rezijo, ta je resen kandidat, da bi znal shajati tudi z mano, hehe. Rezija je dolina revščine in pozabljenja, a hkrati je nabita s čustvi, bogata z miti, legendami in pravljicami – kdor vse to začuti, s tem tripava na iste vibracije nekoristnega sveta.

Smo jo skratka mahnili iz Solbice do zavetišča Igor Crasso. Tisti vertikalni kilometer smo prehodili tako hitro, da nam je bilo na vrhu žal, da je poti konec. Vsenaokoli se je videlo toliko vrhov, da sem obsedela in se razgledovala. In za preverbo poštevanke imen hribov poprosila Rezijana, ki je prišel prezračit kočo in kako reč postorit okoli nje. Mali mož je vzneseno govoril rezijansko in nekako sem uspela dešifrirati večino njegove pripovedi; bila sem navdušena nad pogledom na pred dnevi prehojeni greben Stola, ki se je na obzorju vil v vsej svoji veličini, pa na Strmo peč, Žrd, Visoki Kanin in greben tja do Bab in Skutnika … pa čez Amariano na Monte Pisimoni in Zuc dal Bor in … Mož je bil majhen, manjši od mene, in droban, o Reziji je govoril tako vzneseno, da me je zasrbelo to nenavadno kulturno izročilo spoznati od bližje. Morda takrat, ko bom šla na Ta visoko Rosojanska pot, veličastno grebensko prečenje po grebenih in vrhovih okoli Rezije. Bova šla? Morda; ob povratku je namreč delal plane, v katerem kampu (in pod katero zvezdo) bi lahko preskusila bivak vreči, ki sva ju naročila dan pred tem. Pot smo si podaljšali do Pustega Gosta, v katerem sem ob eni od prenovljenih hišic in grizljanju vafljev glasno brala tisto, kar so o Reziji imeli povedati papirji iz hribovskega fascikla. Pisalo je marsikaj, le o Pustem Gostu nič. Nič hudega, bova tu nadaljevala nasledjič, je dejal. Huh, kako rada slišim naslednjič; lep dan je bil, se vrneva.